Polpretekla domača glasbena zgodovina vsebuje lepo število primerov, ki so ugasnili mnogo prezgodaj. Navzkrižje interesov, strah pred morebitnim porazom, prevare … Razlogi za propad so različni, predvsem pa niso enoznačni. Znotraj napisanega se nahajajo tudi Mary Rose. Postojnski hard rockerji, ki so leta 1990 svetu predstavili svoj prvenec. Ploščo Rocks Off (1990), s katerim je tudi domače Podalpje dobilo svojega Eddieja Van Halena in pridih Kalifornije. Čeprav se je album kot kaseta prodajal v izredno lepih številkah, bendova pogodba pa je predvidevala tudi CD- in vinilno ploščo, do njiju ni prišlo. Vsaj ne v naslednjih desetletjih, ki do Mary Rose niso bila najbolj prijazna.
Navkljub vsemu pa se zasedba ni predala. Ta je namreč pretekli petek in soboto do dobra napolnila prostore postojnskega kulturnega doma, kjer je v velikem slogu proslavila 30-letnico svojega obstoja in izida albuma Rocks Off.
Sobotni koncert se je začel nekaj po 21. uri, ko se je za zaveso začel predvajati posnetek pogovora s člani benda. Zanimiv pregled dosedanjega dela, ki pa bi bil lahko ravno tako deležen video podpore. Morda nekaj v slogu ragbista (maskote), ki bi skupaj z zasedbo “priletel” na oder? A ne bodimo malenkostni. Bendov nastop sta začeli ‘Preteklost’ in ‘Vizija’ z njihovega zadnjega studijskega albuma (recenzija plošče Resničen svet (2019)). Prepričljivo in kakovostno, kot se za izvajalca spodobi. Nekaj besed je bilo namenjenih tudi predstavitvi novega basista Anžeta Stegla, med katere je dobro razpoloženi pevec Žanil Tataj – Žak samoironično vpletel tudi pripombe o starostni razliki v bendu. Naslednji sta bili na vrsti ‘Kralj za eno noč’ in ‘Nagon,’ pri kateri so šle Žakove odrske vragolije še korak dlje. Spodbujanje publike in ostalo povezovanje prireditve, igranje z GoPro kamero … Žak zmore vse! Na seznamu skladb sta se znašli tudi ‘Paranoja’ in ‘Resničen svet.’ Naslovna skladba s skupinine tretje plošče, kjer je Žanil poprijel tudi za akustično kitaro. Pri vsej kakovostni slovenski glasbi iz skupinenega kataloga je res čudno, zakaj je je na radijskih valovih slišati tako malo? Podobno velja tudi za ‘Kje si zdaj.’ Odo o minljivosti življenja, ki jo je skupina pospremila tudi s številnimi slikami iz preteklosti.
Prihod ‘Sam’ je poskrbel za vrnitev v čase albuma Feniks (2006). Za njo pa je prišel rohneči ‘Stampedo,’ pri katerem velja prav tako pohvaliti animirano spremljavo. Kratek izsek iz serije o prigodah kojota in cestnega tekača. Duhovito, prisrčno in povsem na mestu, kakor tudi nadaljevanje. Skladba ‘Planet,’ ki je poskrbela, da zajeti val ni usahnil.
Prihod ‘Ko tako objame,’ v katero so fantje umestili tudi nekaj prijemov ‘Enter Sandman,’ je po tihem najavil, da se prvi del počasi bliža koncu. Napočil je namreč čas za nastop prvega gosta. Matjaža Jelena (Šank Rock), s katerim se je skupina potopila globlje v svoj katalog. Povsem na začetek, saj sta z Žakom odpela kultni ‘Hold On Baby’ in ‘Rocking Pneumonia’ ter poskrbela za prvi vrhunec večera. Mi lahko nekdo, prosim, pove, od kje sta potegnila svoje krike!?! Prisotni so prav tako izkoristili priložnost in najavili skupni nastop, ki se bo zgodil naslednje leto v čast 40-letnici Šank Rock; dogodek bo v sodelovanju z RTV Slovenija potekal junija naslednje leto).
Naslednji je na oder stopil zdaj že osrednji obraz nekakšne nove pomladi domačih hard & heavy veteranov. Idejni oče Železnih stopinj Denis Brnčič, ki se je zahvalil Mary Rose za vse, kar so naredili, hkrati pa tudi najavil (verjetno) glavno stvar večera. Nastop klasične postave Mary Rose, ki se je ekskluzivno zbrala za dva nastopa. In čeprav so gospodje z izjemo Ekija bolj ali manj prenehali s profesionalnim nastopanjem, ti še vedno obvladajo svojo obrt. Morda ne čisto tako kot pred tridesetimi leti, a energija in zagon sta še zmeraj na pravem mestu. Nastop je tako začela ‘Fever,’ ki ji je sledila ‘Let’s Go Out Tonight.’ O odzivih občinstva mi verjetno ni potrebno izgubljati besed, so pa ti (tudi zaradi spremljevalne pevke) dosegli vrhunec s prihodom ‘Action.’
Čeprav bi si s strani obeh ekip želel slišati kakšno pesem več, gre za osebno kaprico, ki ne igra vloge pri oceni dogodka. Ta je namreč presegel vsa pričakovanja, zato lahko ob koncu rečem le: Naj živijo Mary Rose!
Foto: Vito Stričevič
