Sun Kil Moon začel z grožnjo fotografu, nadaljeval pa s sodobnim folk kantavtorstvom

Nekateri ga označujejo za markantnega, ampak kantavtorski opis bi prav lahko zamenjali tudi z nenavadnim, nastopaškim ali celo pretencioznim. Kakorkoli, človek ima stil. Koncert je začel z grožnjo fotografu, da ga bo premikastil, saj ga je zmotilo bliskajoče klikanje in odsev objektiva. Ko nastopa, mora biti popolnoma zbran, saj so njegove pesmi dolge in kompleksne. Narativna struktura seže celo do petnajst minut na skladbo in prav na takšen način je začel v veliki dvorani Kina Šiške, ki se je napolnila tja nekje do polovice. Nekateri so bili njegovega odnosa že vajeni, drugi pa nad njim malce šokirani, saj se ameriški folk rock nastopač pogosto sprehaja na tanki črti med humorjem in neokusnimi grožnjami. Tudi tisti, ki so na oder odložili pivo, so bili v nevarnosti, da jim hudomušno brcne kozarec in jih polije. Ampak verjetno tega ne bi storil, se šali. Nas pa povabi, da pridemo bližje odru, ampak po takšnem uvodu, množica naprej stopi rahlo zadržano.

Akt prihaja iz San Francisca, čeprav so videti raztroseni iz vsepovsod. Pove, da je “triinšestdeseti album” končno poimenovam po sebi, tako dolgo je trajalo, da mu je zmankalo naslovnih idej. Klasična kitara, klaviature in na vokalu Sun Kil Moon oziroma Mark Kozelek, avtor sodobne albumske klasike. V obleki in ves gosposki pridiga ter poučuje. Očitno markanten, vsekakor pa eno bolj odmevnih imen indie glasbe 21. stoletja. Pri nas so nastopili prvič, a kot kaže, so bili z nastopom zadovoljni tako nastopajoči kot poslušalci. Mark si je prej v dnevu ogledal še našo prestolnico, a glede na objavljeno fotografijo, na kateri drži značilni stoičen nasmešek (oziroma resen pogled), ni bil preveč navdušen. Ampak kljub njegovi nedostopni in že skorajda vzvišeni drži, nas vseeno privlači. Podobno kot Morrisey se zdi pristen in unikaten, ranljiv in čuten. Njegove pesmi so osebnoizpovedne, dolge in artikulirane, njegova besedila pa vredna objave v zbirki poeziji. Lahko bi ga umestili v visoko kulturo, saj si njegov koncert lažje predstavljam iz udobnega naslonjača s kozarcem vina.

Ameriški pevec in kitarist je vidnejšo glasbeno pot začel konec osemdesetih let prejšnjega stoletja kot ustanovni član ene najbolj cenjenih slowcore zasedb vseh časov, Red House Painters, ampak je po njenem razpadu leta 2001 z ustvarjanjem nadaljeval kot Sun Kil Moon, ki je iz bendovskih začetkov počasi prerasel v njegov pretežno solo projekt. Po več odličnih albumih, npr. Admiral Fell Promises in Among the Leaves, je Sun Kil Moon leta 2014 izdal izjemno ploščo Benji, ki je po mnenju tako rekoč vseh referenčnih medijev obveljala za eno najboljših plošč leta – Pitchfork jo je uvrstil tudi med 100 najboljših plošč tekočega desetletja – in Kozeleka uveljavila kot glas sodobnega folk kantavtorstva.

Hiperproduktivni glasbenik, ki se je v 30 letih prisotnosti na glasbeni sceni podpisal že pod 27 albumov, je tudi po uspehu plošče Benji seveda nadaljeval z ustvarjanjem. Kot Sun Kil Moon je izdal dve spet izvrstni plošči, Universal Themes in Common as Light and Love Are Red Valleys of Blood, ter še dve skupni z britanskimi eksperimentalci Jesu pod vodstvom Justina Broadricka (Godflesh), hkrati pa nadaljeval z izdajanjem plošč pod lastnim imenom. Letos smo tako lahko prisluhnili dvojni plošči  Mark Kozelek, novembra pa bo kot Sun Kil Moon izdal že deveto ploščo, This Is My Dinner.

In tako je v hipu minil večer, kajti glede na fluidnost njegove glasbe in dolžino skladb, mu jih je bilo potrebno odigrati zgolj trinajst. Lucidna in pikra iskrena besedila mejijo na tok zavesti, zaradi česar se poslušalec kar potopi in zaljubi v njegov glas. Posluša zgodbo in se navdušuje nad dodelanim instrumentalnim aranžmaji, ki so čudovito ekspresivni in moderno eksperimentalni. Sun Kil Moon ni za vsakogar, saj predstavlja resen otožno obarvan bariton, za tiste, ki radi odkrivajo drugačno glasbo, pa bo ravno pravšnja izbira za petkov deževni večer ob kaminu. Zaradi njegove glasbe je toplo pri srcu.