Po dolgih enaindvajsetih letih se je Marilyn Manson vrnil na Hrvaško. Njegov prvi in doslej edini hrvaški nastop sega v leto 2005, zato je bil koncert v Areni Zagreb eden najbolj pričakovanih rock dogodkov letošnjega poletja. Čeprav je bila izbira prizorišča nekoliko preambiciozna – predvsem tribune so ostale precej prazne – je Manson dokazal nekaj veliko pomembnejšega: pri 57 letih je v eni najboljših življenjskih in koncertnih form svoje kariere.
Njegova aktualna turneja One Assassination Under God Tour ni nostalgično obujanje preteklosti, temveč samozavestna vrnitev umetnika, ki je po burnih letih osebnih težav našel novo ravnovesje. Brian Warner, kot se glasi njegovo pravo ime, je v zadnjih letih vidno spremenil življenjski slog. Opustil je alkohol, izgubil precej telesne teže, izboljšal telesno pripravljenost in predvsem znova našel ustvarjalni zagon. Ob njem nastopajo dolgoletni kitarist Tyler Bates, basist Piggy D., bobnar Gil Sharone in kitaristka Reba Meyers – zasedba, ki deluje izjemno uigrano, energično in samozavestno.
Manifest vrnitve
Že uvod koncerta je jasno nakazal, da to ni zgolj še ena turneja največjih uspešnic. Po atmosferični priredbi Bela Lugosi’s Dead skupine Bauhaus je sledila nova skladba Nod If You Understand, ki deluje skoraj kot Mansonov osebni manifest.
“I won’t repent. This is what I was sent here for. No reason to ask forgiveness. Pain is the language that was spoken to me. And now it’s my time to answer.”
Te besede zvenijo kot odgovor vsem, ki so ga v zadnjih letih že odpisali. Ne opravičuje se, ne išče odobravanja in predvsem ne kaže nobene želje po umiku. Nasprotno – na odru deluje kot umetnik, ki je po vseh vzponih in padcih znova našel razlog, zakaj sploh ustvarja.
Foto: Dora Šarić
Setlista brez odvečnih trenutkov
Koncert je nato brez premora prešel v Disposable Teens, brutalno Angel With the Scabbed Wings, temačno Great Big White World in eksplozivno This Is the New Shit, ki je Areno Zagreb prvič zares dvignila na noge.
Sledile so nekoliko redkeje izvajane Dried Up, Tied and Dead to the World, novejša Exit Wound, čustvena The Nobodies in hipnotična Diary of a Dope Fiend.
Drugi del večera je pripadel največjim uspešnicam. The Dope Show, uveden z motivom skladbe I Don’t Like the Drugs (But the Drugs Like Me), ostaja ena njegovih največjih koncertnih klasik. Sledili sta obvezna priredba Sweet Dreams (Are Made of This), ki še vedno povzroči eksplozijo navdušenja, ter surova mOBSCENE, pred vrhuncem večera – The Beautiful People, ob kateri je tudi nekoliko praznejša Arena Zagreb pokazala, kako glasna zna biti.
Za dodatke sta sledila še Tourniquet in odlična izvedba Personal Jesus skupine Depeche Mode.
Edino manjše razočaranje večera je bilo, da Manson ni odigral zaključne If I Was Your Vampire, ki je bila na večini prejšnjih koncertov turneje redni del programa. Koncert se je zato zaključil po približno uri in petnajstih minutah. Morda je k temu prispevala tudi precej prazna zgornja tribuna Arene Zagreb, saj je bilo očitno, da je bilo prizorišče za to turnejo nekoliko preveliko.
Toda številke v tem primeru povedo manj kot vsebina. Setlista je bila izjemno premišljena in uravnotežena. Zajemala je skoraj vsa pomembna obdobja njegove kariere – od zgodnjih devetdesetih, prek albumov Mechanical Animals, Holy Wood in The Golden Age of Grotesque do najnovejšega ustvarjanja. Brez odvečnih trenutkov, brez občutka, da gre zgolj za zbirko največjih uspešnic.
Foto: Dora Šarić
Morda celo boljši kot leta 2007
Največje presenečenje večera pa ni bila sama izbira pesmi, temveč Manson.
Njegov glas je bil presenetljivo stabilen, gibanje po odru samozavestno, komunikacija z občinstvom pa ravno prav odmerjena. Deloval je osredotočeno, brez odvečnega kaosa, ki je včasih zaznamoval njegove nastope.
Kdor ga je spremljal leta 2007 v ljubljanskih Križankah, bo težko zanikal občutek, da je danes celo boljši izvajalec. Manj divji, a precej bolj zrel. Njegova odrska prezenca ni izgubila ničesar od svoje moči, le drugače je usmerjena. Ni več odvisna od škandalov ali nepredvidljivosti, temveč od samozavesti glasbenika, ki natančno ve, kaj počne.
To je morda največja zmaga njegove vrnitve.
Hrvaška se je v 21 letih žal spremenila manj kot Manson
Če je koncert pokazal, kako zelo se je Marilyn Manson razvil kot umetnik in človek, je dogajanje pred Areno Zagreb razkrilo, da se del družbe v enaindvajsetih letih ni premaknil skoraj nikamor.
Pred dvorano so cerkveni predstavniki obiskovalcem delili letake s povabilom k odrešenju, po Hrvaški so potekali pozivi k skupinskim molitvam proti koncertu, nekateri mediji pa so dogodek še vedno označevali za “satanističnega”. Takšni odzivi so bili značilni že ob njegovem prvem prihodu na Hrvaško leta 2005, zato je bilo skoraj neverjetno opazovati, kako se ista zgodba ponavlja tudi leta 2026.
Še bolj nenavadno je, da se razprava še vedno ne vrti okoli glasbe, temveč okoli moralne panike, ki Mansona spremlja že od devetdesetih let. Tudi ob tokratnem koncertu so številni ponovno odpirali vprašanja o njegovi ikonografiji, odnosu do religije in provokaciji, kot da bi šlo za umetnika, ki je ostal ujet v času pred tridesetimi leti.
Ironično je, da se zgodovina ponavlja skoraj do potankosti. Po tragediji na srednji šoli Columbine leta 1999 je bil Marilyn Manson eden glavnih grešnih kozlov ameriške javnosti, čeprav povezava med storilcema in njegovo glasbo nikoli ni bila dokazana. Družba je takrat iskala preprosto razlago za veliko bolj zapletene probleme. Namesto razprave o nasilju, duševnem zdravju in dostopnosti orožja je bilo lažje pokazati s prstom na glasbenika z belim obrazom in črnimi očmi.
In zdi se, da nekateri ta refleks ohranjajo še danes.
Žal je podobno storil tudi del slovenskih medijev. Eden od prispevkov je koncert že v naslovu označil za “satanističnega”, čeprav takšna oznaka z današnjim Marilynom Mansonom nima veliko skupnega. Provokativna ikonografija je sicer še vedno del njegove umetniške identitete, vendar je njegova ustvarjalnost že dolgo predvsem rock glasba, prežeta z osebnimi zgodbami, kritiko družbe in raziskovanjem človeške identitete.
Največji paradoks pa je, da prav tisti, ki Mansona najglasneje obsojajo, pogosto najmanj poznajo njegovo občinstvo.
Na koncertu je bilo veliko ljudi z izrazitim gotičnim slogom, alternativnimi pričeskami, tetovažami in ekstravagantnimi oblačili. Toda vzdušje je bilo mirno, sproščeno in spoštljivo. Videlo se je nekaj, kar dolgoletni poslušalci Marilyna Mansona vedo že desetletja – njegova glasba je mnogim pomenila zatočišče. Predvsem ljudem, ki so bili zaradi svojega videza, razmišljanja ali življenjskega sloga pogosto označeni za drugačne.
Manson je vedno govoril prav njim. Ne o sovraštvu, ampak o sprejemanju drugačnosti. O tem, da ni treba živeti po pričakovanjih drugih. Zato ni naključje, da ga toliko ljudi še danes dojema kot simbol individualnosti in poguma biti to, kar si.
Foto: Dora Šarić
Kralj ostaja kralj
Marilyn Manson je že več kot tri desetletja ena najbolj kontroverznih osebnosti rock glasbe. Toda prav zato je pogosto spregledano nekaj bistvenega – pod vso ikonografijo, ličili, provokacijo in medijskimi zgodbami se skriva izjemen glasbenik.
Njegova podoba je bila vedno dvorezen meč. Prinesla mu je svetovno prepoznavnost, hkrati pa zasenčila kakovost njegove glasbe. Tisti, ki ga nikoli niso poslušali, ga pogosto poznajo zgolj po naslovnicah. Tisti, ki njegove albume poznajo od začetka do konca, pa vedo, zakaj ostaja ena največjih ikon sodobnega rocka.
Koncert v Zagrebu je bil opomnik prav na to.
Ne zato, ker bi šokiral.
Ne zato, ker bi provociral.
Ampak zato, ker je po vseh teh letih preprosto odigral odličen rock koncert.
In to je danes morda največja provokacija od vseh.