Brian Warner, bolj poznan po imenu Marilyn Manson, že lep čas dokazuje, da je njegovo obdobje šokiranja javnosti v drugi polovici 90. let že zdavnaj mimo.
Manson je zdaj bolj umirjen, ustvarja cenen goth pesmice o zaljubljenosti, temi in vseh ostalih klišejih, ki spadajo zraven, njegova pojava pa ne prestraši nikogar več.
Njegov predzadnji album ‘The Pale Emperor‘ je bil še en dokaz več, da šok rokerju naglo zmanjkuje domiselnosti, udarnosti in predvsem brihtnih načinov, da bi med občinstvom zbujal pozornost.
O albumu ‘Heaven Upside Down’
Po dveh letih se Manson vrača na sceno z okroglim desetim albumom ‘Heaven Upside Down‘, ki jo je sam označil za vrnitev h koreninam, torej v čase kultnih ploščkov ‘Antichrist Superstar‘ in ‘Mechanical Animals‘.
Na prvi pogled že zveni tako; Manson tokrat opušča pomračene pop melodije in znova postreže z zvokom industrijskega metala in hladne elektronike, besedila pa so tokrat znova bolj družbeno angažirana in se med drugim dotikajo vere, politike, nasilja, dekadentnega seksa ter medsebojnih odnosov (na srečo brez tistih osladnih zaljubljenih spevov).
In moram priznati, da je prav osvežujoče slišati Mansona v stari formi, pa četudi se še ne more odreči ljubezenskim morbidnim himnicam (‘KILL4ME‘), ampak na srečo je večina novega materiala presenetljivo svežega, dinamičnega, udarnega in prepričljivo mračnega.
Čeprav plošča pod nobenim pogojem ne dosega vrhunskosti njegove kultne robe, je po letih bledenja v prostoru in času več kot dobrodošlo, da Manson še obvlada. ‘Heaven Upside Down‘ je vsekakor album, vreden Mansonovega slovesa.
