Måneskin v Lignanu Sabbiadoru začarali občinstvo

Foto: Francis Delacroix, promo
Foto: Francis Delacroix, promo

Vzponu kvarteta, ki sliši na ime Måneskin, kar ni videti konca. Sedem let obstoja zasedbe je bilo pospremljenih s številnimi prelomnicami, ki so band pripeljale do svetovne slave. Po koncu srednje šole so štirje najstniki zažigali na rimskih ulicah, leta 2017 pa so v oddaji X faktor pod mentorstvom Manuela Agnellija dosegli 2. mesto. Leto pozneje so že izdali svoj studijski album z naslovom Il ballo della vita. Lani so zmagali na glasbenem festivalu San Remo, nato pa pokosili s konkurenco tudi na pesmi Evrovizije v Rotterdamu. V tistem času so izdali naslednji studijski album Teatro d’ira – Vol. I. S singli, kot so ‘Zitti e buoni’, ‘I Wanna Be Your Slave’ in priredbo skladbe ‘Beggin’, ki so jo v originalu izvajali The Four Seasons, pa so osvojili vrhove svetovnih glasbenih lestvic. Odprla so se jim vrata velikih festivalov tako v Evropi kot v ZDA. Po umiritvi epidemičnih razmer bodo lahko končno izvedli tudi lastno koncertno turnejo Loud Kids Tour, ki so jo nadgradili v Loud Kids Tour Gets Louder. Do konca leta 2022 in v letu 2023 bodo nastopili tako po Evropi, kot tudi v Ameriki in na Japonskem.

Niz stadionskih koncertov so začeli prav v četrtek v nam bližnjem Lignanu Sabbiadoru. Z namenom, da bi vse potekalo kot je treba, so Damiano David, Thomas Raggi, Ethan Torchio in Victoria De Angelis že v sredo izvedli poskusni koncert na stadionu Teghil. Nekateri oboževalci so člane skupine ujeli tudi v okolici prizorišča. Vse lepo in prav, a v četrtek je šlo zares. Skupino Måneskin je pričakala skoraj 28.000-glava množica mladih in malo manj mladih. Prvi so svojim vzornikom jedli iz rok, drugi pa upajoče zrli v mlade perspektivne glasbenike. Marsikdo je verjetno podoživljal občutke izpred par desetletij, ko je rock glasba še dominirala na svetovni glasbeni sceni.

V polnih dveh urah je skupina postregla s 24-imi skladbami, kar je največ doslej. Otvoritev koncerta z ‘Zitti e buoni’ je bila spektakularna kot njihov nastop na pesmi Evrovizije v Rotterdamu. Nadaljevali so z energično, izjemno izvedeno ‘In nome del padre’ in ‘Mammo Mio’, cinično skladbo, ki parodira ozadje evrovizijskega cirkusa. Skladba ‘Chosen’ je glasbenike in občinstvo pripeljala v začetke skupine, kajti gre za njihov prvi singel. Sledila je prva priredba, rock verzija komada ‘Womanizer’, ki ga v originali izvaja princeska popa Britney Spears. Sledila je močna skladba ‘La paura del buio’, nato pa ‘Supermodel’, za katero so pred kratkim izdali videospot, občinstvo pa je skladbo seveda prepevalo od začetka do konca. Za sam nastop so verze pred refrenom nekoliko znižali (verjetno Damiano malce pazi na svoj glas). Sledila je ena, po mojem mnenju najboljših skladb s plošče Il ballo della vita, ‘Close to the Top’. Vrhunec so nadaljevali z odlično priredbo skladbe ‘Amandoti’, katere avtorji so italijanski punkerji iz 80-ih let, ki slišijo na ime CCCP Fideli alla linea, sledil pa je hit ‘I Wanna Be Your Slave’, ob katerem je občinstvo ponorelo.

Video: Mirko Tasso

Ozračje se je malce umirilo s prvič v živo v celoti odigrano skladbo ‘If I can Dream’ iz biografskega filma Elvis, katerega je večina evropskih kinematografov začela predvajati le dan pred koncertom. V skladbi ‘For Your Love’ sta Thomas in Victoria izvedla odlično instrumentalno igro, v izvedbi pa ni zaostajala niti pesem ‘Gasoline’, ki so jo napisali v podporo Ukrajini. Uradno skladbe niso izdali, ker kot pravijo sami, niso želeli z njeno vsebino kovati dobičkov. Koncertni stroj je preklopil na akustični način, v katerem so odigrali baladni dvojček ‘Torna a casa’ in ‘Vent`anni’. Sledili sta še dve energični priredbi ‘I Wanna Be Your Dog’ od The Stooges in prej omenjeni ‘Beggin’, ob katerem se je energija dvignila še za nekaj nivojev. Z ‘Moriro da re’ so se vrnili k začetkom, saj gre za 1. njihov singel v italijanskem jeziku.

Po skladbi ‘Touch Me’ je sledila še ena priredba, tokrat zasedbe The Who z naslovom ‘My Generation’. Slednja je predstavljala ravno pravšnji uvod v atrakcijo, ki je postala že stalnica koncertov skupine. Tudi v Lignanu so občinstvo iz prve vrste povabili na oder, da so skupaj odpeli in odplesali ‘Lividi sui gomiti’. Tako se je tistim, ki so na prizorišču preživeli 5-urno kampiranje v soparni vročini poletnega dne, splačalo potrpeti. Na odru so si res lahko dali duška, se dotikali glasbenikov in poskrbeli za kar nekaj smeha. Za tem so se Måneskin poslovili. A ne zares. Po nekajminutnem premoru so se vrnili z odlično balado ‘La parole lontane’, v kateri je Thomas zablestel z impresivnim kitarskim solom. Čisto za konec so ponovili izvedbo ‘I Wanna Be Your Slave’, s katero so udeleženci še poslednjič napeli skrajne moči svojih glasilk in uživali v izjemni predstavi mlade italijanske skupine.

Måneskin so na podhranjeno glasbeno sceno pripeljali svežino, ki je utrujene, čeprav odlične glasbene legende klasičnega rocka po polstoletnem delovanju ne zmorejo več. Že s klasično, elegantno odrsko zasnovo so pričarali podobo dobrega starega stadionskega koncerta, hkrati pa so bili nadvse blizu občinstvu. Iz odrskega podaljška so jih stopnice vodile neposredno do oboževalcev v prvi vrsti. Tudi prizori na »velikem zaslonu« so bili na nek način nadgradnja doslej videnega snemanja glasbenikov. Po četrtkovem koncertu lahko rečemo, da zanje noben oder ne bi bil prevelik. Polni energije in ljubezni do glasbe ga znajo s svojo prisotnostjo napolniti do zadnjega kotička. V zadnjih letih se pogosto oziramo za glasbeniki, ki bi »rešili« rock glasbo. Mednje nekateri uvrščajo tudi Måneskin. A kot do sami dejali ob zmagi na pesmi Evrovizije, »rokenrol nikoli ne umre«. Se zgolj spreminja in razvija, evforični občutki in čustva ob tem surovem, organskem zvoku, pristnih besedilih in brezkompromisnem razdajanju občinstvu pa ostajajo. Ja, Måneskin so v Lignanu Sabbiadoru dostavili prav vse našteto in najbrž nikogar niso pustili ravnodušnega.

Besedilo: Patricija Ostrožnik

Foto: Nejc Zupančič, Mojca Ostrožnik