Na trgu Piazza Casa Rossa, tik ob slovensko-italijanski meji, so 30 Seconds to Mars postregli z nadvse solidno koncertno predstavo – zvok in svetlobni efekti so bili na nivoju, energija na odru visoka, ostaja pa občutek, da bend pogosto stavi na preverjene trike in instant učinke, namesto da bi gradil pristno glasbeno zgodbo.
Trg Piazza Casa Rossa je 3. julija postal prizorišče večera, ki je združil italijanske in slovenske oboževalce. Lokacija je bila idealna – dovolj prostorna in dostopna, hkrati pa dovolj kompaktna, da je ponudila pravo koncertno atmosfero. Ko je Jared Leto s svojo zasedbo stopil na oder, je bil že od prve skladbe jasno, da se pripravlja vizualno in zvočno močan koncert – tehnično zanesljiv in dobro izpeljan.
Kljub temu pa so se hitro začeli kazati tudi elementi, ki 30 Seconds to Mars že vrsto let delajo malce kontroverzne. Kritike, da bend v živo zveni povprečno ali da preveč stavi na šov, niso popolnoma neupravičene – čeprav v Gorici je bilo jasno, da so še vedno zelo soliden koncertni bend. Jared Leto je karizmatičen, odrsko prepričljiv in vokalno več kot sposoben, vendar pogosto deluje, kot da želi z občinstvom vzpostaviti evforijo že po nekaj skladbah. Takoj po Kings and Queens, Up in the Air in Walk on Water je silovito pozival ljudi k norenju, skakanju in kričanju – kot bi hotel v nekaj minutah doseči odziv, ki bi ga sicer gradil ves koncert.
Podobno velja za njegovo petje: skozi skladbe Rescue Me, Night of the Hunter, From Yesterday in Hurricane je pogosto prepuščal verze kitic občinstvu. Ne zato, ker ne bi zmogel – ko je pel, je dokazal, da je glasovno suveren –, ampak ker očitno računa na to, da bo množična participacija sama po sebi ustvarila vtis povezanosti. Vendar pa to pogosto razbije tok pesmi in vzame nekaj teže glasbi sami. Nekateri elementi, kot je bobnarjeva majica z logotipom lastnega benda ali predvajanje lastnih skladb pred začetkom koncerta, še dodatno ustvarijo občutek, da je vse skupaj preveč usmerjeno v samopromocijo.
Kljub tem pomislekom so imeli številni deli koncerta pravo koncertno moč. Po uvodnem instrumentalnem Monolith je bend z nekaj največjimi uspešnicami hitro ogrel občinstvo. V akustičnem delu sta posebej izstopali Alibi in delno izveden Capricorn (A Brand New Name), ki je bila izvedena na željo občinstva. Zazvenela je tudi Oblivion, kjer je Jared predstavil samo refren, sledila pa ji je fanovsko priljubljena The Fantasy, s katero je koncert znova dvignil tempo. City of Angels je prinesla čustveno pavzo, sledila pa je presenetljiva priredba Stay Mikkyja Ekkoja, ki je ponudila nekaj redke intimnosti v sicer velikem šovu.
V drugi polovici koncerta je bend posegel po bolj energičnih komadih – A Beautiful Lie, Hail to the Victor in Attack so znova postavile publiko na noge. Zaključni del koncerta je znova prinesel pričakovane vizualne efekte: konfeti, CO₂ dim in velike žoge so popestrile prizorišče. Ti momenti, čeprav učinkoviti, ostajajo precej standardni koncertni triki, ki bolj spominjajo na preverjene recepte za dober šov kot na nekaj res avtentičnega.
