Laibach z ‘Also Sprach Zarathustra‘ zavzeli Škofjeloški grad

Laibach v Škofji Loki (Foto: Tone Štamcar)

Na mesto zločina so se po štirih letih vrnili kultni Laibach. Nikakor ne za vsak okus, a ni težko razumeti, zakaj so si prislužili status glasbenih herojev. Čeprav so tokrat zavzeli manjši oder, je bil njihov nastop kot vedno izjemen in odmeven, kako ne bi bil, ko pa so predstavljali svoj najnovejši album ‘Also spach Zarathustra’. Ob premierni predstavitvi plošče je zasedba razprodala kar dva zaporedna koncerta v Kinu Šiška, sicer pa album dobiva odlične kritike po celem svetu – nekateri najbolj cenjeni tuji mediji so zapisali, da gre celo za enega Laibachovih vrhuncev, ampak če smo kaj ugotovili sodeč po odzivu publike, je da še vedno zmagajo stari hiti in neprimerljiva kombinacija diktatorskega nastopaštva v povezavi s trance kuliso.

Njihov status se je še povečal po njihovi zmagoslavni osvojitvi Severne Koreje pred tremi leti, kar so dokumentirali v filmu ‘Liberation Day’, njihov dvajseti studijski album pa je bil zasnovan kot glasbena oprema istoimenski gledališki predstavi, kar odlično sovpada z avdio-vizualnim odrskim nastopom, ki smo ga od njih do sedaj že dobro vajeni. Staro je bolje, toda novo še vedno zdrži pod avtentično noto in svežo ostrino.

V skladu s skupino pa je bila alternativna tudi publika, kjer smo zaznali vse od otrok do krepko starejših in tistih stilsko vpadljivih; usnje, črna ličila in ketnje niso manjkale. Kot kaže njihov eksperimentalni zvok privabi tako privržence elektronske glasbe kot tiste, ki si delijo idejo militantnega klasicizma. Po vseh teh letih jim avantgardnosti res ne moremo očitati, kar je dokazal tudi zloglasni Peter Mlakar s svojim poznanim bizarnim uvodom v koncert, ki se je za las rešil pred dežno ploho. Ravno dovolj simbolnega provociranja je bilo, preden se je dodobra odprlo nebo.

Koncert ni bil razprodan, a to ni vplivalo na razpoloženje zbranih, ki so sicer najprej stagnirali, nato pa le začutili utrip življenja, ko so člani skupine ukinili otožno počasne inštrumentalne variacije in pojačali z elektronsko spremljavo. Koncertu je manjkal ritemski marš, ampak ne za dolgo. Nekateri v občinstvu pa so v svojem neo-nacističnem vzklikanju šli tudi že predaleč. Morda so Laibach res že zdavnaj prešli naše meje in nazore, a s svojim najnovejšim glasbenim izdelkom, s katerim naslovno opominjajo na verskega preroka izpred sedemsto let, katerega ideja je obstoj kot večno ponavljanje časa, so nedvomno navdušili tudi pri nas.