Vlado Kreslin in Mali bogovi so na praznik pripravili prav poseben spletni koncert; s kvalitetno produkcijo, večjim številom kamer, ki so sledile vsaki potezi človeka s črno kitaro, profesionalno tehnično ekipo in ekskluzivnimi vsebinami. Pa je bil večer res tako nepozabljiv, kot so obljubjali?
Vsak koncert Vlada Kreslina, v kakršni koli obliki že, je nekaj posebnega. Vsakič je malo drugače, a enako srčno in pristno. Njegove pesmi po vseh teh letih še vedno zvenijo lepo, sploh v akustiki, kar pravijo, da je pogoj vsake dobre skladbe. Vlado svoja besedila venomer odpoje prepričljivo in ob vsaki izvedbi se zdi, da poslušalcu ponudi še nekaj več. Nekaj, česar prej ni opazil, zaslišal ali sprevidel. Pa čeprav se že vrsto let pojavlja praktično povsod, kjer imajo vsaj pevsko ozvočenje, in bi se ga morali po vseh pravilih igre že naveličati. Pa se ga ne.
V intimnem vzdušju, ob svečkah, rdečem vinu, je začel sam z idealistično skladbo ‘Ena pesem’ (takšne dandanes potrebujemo). Posvetil se je Francetu Prešernu, nato pa zaplaval v svoje klasične valove; ‘Tista črna kitara’ je bila slišati še posebej dobro. “Draga publika, kaj bi jaz brez vas,” se je vprašal in že nadaljeval v novo misel: “Pridete še v snežnem zametu.” Sledila je zgodba iz Beltincev, iz leta 1920, ko so na mizo padale karte. Oče očeta je zakartal uro, ki je leta kasneje našla pot nazaj do družine.
Znani akordi so se zlahka izgubili v dimu in branju poezije. Na vrsti je bila Prešernova ‘Kam?“, nato pa je nastopil čas, da se mu pridruži Iztok Cergol, priznani multiinštrumentalist s svojo 12-strunsko kitaro, še prej pa s harmoniko. Kot smo spoznali že na intimnem koncertu v SNG Drami lanskega februarja, več kot sodita skupaj na oder, z Iztokovim backvokalom sta namreč še posebno močna. In vse to so lovile kamere, ki so drsele skozi prostor in med nenavadnimi predmeti, ki so namenoma le malo zastirali pogled. Lepo posnet koncert, pa čeprav statičen in ne preveč razgiban.
“Mali bogovi so vse manjši, delajo se, da verjamejo v Boga, govorijo glasno, da bi se jih slišalo do neba,” je povedal Vlado, ki je naslednje pesmi posvetil vsem medicinskim delavcem. Na kitari se mu je pridružil odlični Matej Sušnik, medtem pa se je počasi ogrel še preostanek malega orkestra. Kontrabas in klavitaure sta bila na svojih mestih, Kreslin pa se je ponovno zatekel k zdravilni moči poezije.
‘Zvezdice bele’ je ena tistih pesmi, ki se ne znajde pogosto na Kreslinovem repertoarju, pa si to zagotovo zasluži. Še manj poznana pa je zagotovo ‘Pikapolonica’, ki je sledila, potem pa ‘Abel in Kajn’, kjer je Vlado zaigral na ustno harmoniko. Na neki točki je vstal z mikrofonom v roki, kot da poje šanson, v baru pozno ponoči, nakar se je vključil Iztok na saksofonu. Izvrstno.
‘Kaj naj ti prinesem draga’, ‘Vrba’, ‘Pot v raj’, ‘Dekle moje pojdi z menoj’, ‘Od višine se zvrti’, ‘Z Goričega v Piran’ in ‘Te igre bo konec’, kjer je Vlado naslovno besedilo raje pomešal z aktualnim dogajanjem in zapel ‘Pandemije bo konec’. Po 90 minutah nadvse prijetnega glasbenega večera, ki je prepričal, a hkrati roko na srce ni ponudil veliko do sedaj neslišanega, smo dvignili kozarce in vsi skupaj nazdravili lepši prihodnosti. Za slovo je Vlado pametno izbral ‘Poj mi pesem’.
Glasbeno-literarni nastop POjEZIJE je avtorja predstavil v najbližjem kadru doslej, saj ga je ponesel v dnevno sobo tisočerih ljudi po vsej Sloveniji. Glasbo je imenitno prekinjal izzivalen preplet Prešernove in Kreslinove poezije, Vlado pa je deloval v odlični pevski formi. Koncert, kakršnega res še nismo doživeli, kdor ga je zamudil, pa ima drugo možnost nocoj, ko bo na voljo PONOVITEV.
