Woo Horsie je tretji studijski album skupine Koala Voice, a hkrati tudi enkraten projekt, je gverila in pomemben opomnik na to, da ne jemljimo življenja preveč resno. Projekt s punk odnosom in pop prizvokom, ki so ga Koale nonšalantno potegnile iz zadnjega žepa ponošenih hlač.
Album bodo 14. februarja predstavili tudi na ekskluzivnem koncertu v Orto baru. Sodeč po njihovem slovesu, bo koncert glasen in energičen. Malo manj vpadljiv pa je album ‘Woo Horsie’, ki je brez pompozne najave, precej nonšalantno pridirjal izza ovinka, spontano, a slišno. V dobre pol ure album, kjer je za produkcijo poskrbel Jure Vlahović, sicer odgovoren za zvok skupine na koncertih v živo, ponudi enajst pesmi.
Pred Koalami je pestro leto. Med drugim jih januarja čakajo koncerti v Nemčiji, do poletja turneja po Balkanu in potem jeseni velika evropska turneja v sodelovanju s Kinom Šiška, saj so bili Manca, Miha, Domen in Tilen prejemniki letošnjega “kulturnega evra.” Delno slovenski, delno angleški, vsekakor pa zelo na free, najnovejši album je njihov love child. Resnično so se sprostili, znebili okov, šli po svoje in zbežali neznano kam. Še sami ne vedo, pa jih vsi sprašujejo.
Prostost se pozna tudi pri zvočni podobi albuma, ki poleg vizualne tudi ta nakazuje spremembe. Predvsem je zanimiva kombinacija bobnov in bas kitare, ki smo je že vajeni v ospredju. Isto vokal, ki pa je tokrat bolj subtilen, čeprav je vse skupaj nastalo veliko bolj po naključju in občutku, kot pa mnogi domnevajo. V ozadju ni kakšnega globljega sporočila. Delajo, kot čutijo in slišijo. To so skladbe, ki bodo vrhunsko sedle v dosedanjo setlisto, predvsem pa bodo razveselile njih same, če ne že ravno vseh poslušalcev.
Ampak ne vidm razloga, zakaj ne bi bile tudi te zelo lepo sprejete, ker so v njihovem značilnem slogu. Igrive, simpatične, udarne. Kakšna pa je tudi izredno sproščena in zajebantska. Mogoče niso tako udarne in kvalitetne kot njihov drugi album ‘Wolkenfabrik’, ampak dosegajo neke nove višave. Vsaj za skupino, ki je na ustvarjalnem višku. Ta album so imeli v mislih že lansko leto, kar so nam zaupali tudi v ekskluzivnem intervju, sedaj pa je napočil čas, da pokažejo, na čem so delali. Glasbe je dovolj, idej pa tudi ni manjkalo; mladi so in nezaustavljjvi. Vsaj takšen občutek jih poganja že od samega začetka.
Eni redkih, ki si lahko res rečejo “indie”, saj so brez založbe in delajo, kot želijo. Mogoče se bo to v prihodnosti spremenilo, ampak zaenkrat ostajajo na svoji poti. Trenutno nekje v Nemčiji. Kitarist Domen Don Holc pa je na primer razložil, da so nove poti odkrivali tudi v tehničnem smislu. Te skladbe so veliko bolj razgibane v primerjavi s prejšnjimi, ki so nekatere bazirale tudi na posameznem akordu. Tako je igranje kitare še zahtevnejše (beri: poškodbe pri delu).
Pri doseganju zvočne slike so prav tako uporabili nekaj mogoče na prvi posluh preslišanih učinkov, kot je na primer večkratni kanal za isto kitaro, kar nam daje občutek, kot da hkrati igrajo štiri. Izstopajo posamezni komadi, ki so unikatni tudi, kar se tiče besedil. Pa jih preletimo na hitro.
Prva ‘Early Bird’ opeva žensko na begu in pravi: “The stakes are high, she runs the sky, like it’s her job, to start the day. Her soles are burnt, she’s born to run, from many things, she runs away.”
Druga ‘I Used to Smell Nice‘ je umirjena in govori o tuširanju. Rabite vedeti več? “When I woke up in the morning, the water was already boiling, morning coffee, ciggarette, a night I wish I could forget.”
Potem pa pridemo do teh funky, zabavnih in lahkih melodij, ki so nadvse privlačne in prijetne za poslušanje. Po večini prav zaradi spevnih besedil, ki ujamejo pravo ravnovesje med preprostostjo in globino ter med rimo in pomenom. ‘Dumdidada’ pravi: “If you love me, then love me, don’t say you don’t and then just do it still, I’ll be waiting, anticipating,, waiting for an easy thrill.”
Mogoče na podoben način quirky kot njihov ‘Go Disco, Go’. Celotna plošča je podobnega občutka, in čeprav ni njihovo najbolj kvalitetno delo, se spomnimo, da tudi ‘Go Disco, Go’ ni bil, pa je kljub temu njihov najbolj znan. ‘Touch’ se dotika same sebe: “If I ever met myself i wouldn’t even like myself, I surely like to touch myself, so that makes it okay. Looking for some empathy, so you won’t get the best of me, I don’t know why I strum this chords, maybe ’cause they’re yours.”
Zelo skulirana in badass je ‘Johnny + Self-respect’. Ena boljših na albumu. “Hello world, my name is John, they say I’m the coolest man in town, with my music loud and a brand new car, I’m driving around with my windows down.”
Ene so krajše, druge daljše. ‘Helena’ je bila posneta za njihov lastni užitek in celo v srbohrvaščini, ker so tam z jezikom veliko bolj spročeni. “Helena baci cipele, trebaju ti bose noge, da hodaš po mom…”
Podobni formuli sledita ‘By Car’ in ‘Daily Towel Motion’, ki nadaljuje motiv tuširanja, ampak resnično posebna je ‘Funky Cherry’. Funky melodija s funky naslovom, song v bistvu o tem, kako se pogovarjata dve dekleti. Namesto petja je dialog, v ozadju pa glasba kot nek izsek zabave. Delček vsakdanjega življenja. Drugačno, sveže, drzno. “3 eure za eno pofukano limeto, še skret papir je, to mi deli! sej ti si še zmer za Bežigradom, čak sam sezujem se.”
Odlična je tudi ‘Macbeth’, ki jo bodo zlahka zaigrali na koncertih in že slišim, kako bo plezala ven iz zvočnikov. “I, keep my images intact, I keep my peers behind my back, When, the devilman comes, I’m gonna write him a check.”
Zaokrožijo pa z enajsto, ker je res vse tako lepo. Njim je lepo, kar se sliši skozi glasbo. In nam je lepo, ker jih lahko poslušamo. “Ker tu je vse tako lepo” je tipični singl in govori: “Jan je nehal piti kavo, Tilen dolge ima lase, nasloni se na mojo ramo, Alica drogira se, Špela ti pokaže joške, Denis seksa za denar, Janko ubija svoje moške, Metka hodi v striptiz bar.”
