Zanimivost festivala Krawal se začne že pri imenu, ki z dvojnim w v zapisu domiselno poudari narečno izgovorjavo izraza za »trušč, hrup in vpitje«, kot je »kraval« definiran v slovarju slovenskega knjižnega jezika. Vse skupaj se je začelo z nastopom peščice skupin v nekdanjem kinu v Železnikih daljnega leta 1994, kar Krawal uvršča med enega najstarejših tovrstnih festivalov v Sloveniji. Kmalu se je preselil na sedanjo lokacijo tik nad starim delom Železnikov, ki so jo nekaj časa – prav tako inovativno – oglaševali »v kozolcu na Jesenovcu«, kjer je festival dejansko potekal kar nekaj let, dokler se vanj ni zaletel voznik BMW-ja in ga porušil.
Z leti se je organizacija dogodka razvila iz napol legalnega v bolj profesionalnega oziroma v skladu s predpisi za prirejanje tovrstnih prireditev. Za organizacijo že vsa leta, brez prekinitve, skrbijo prostovoljci Kulturnega društva ROV Železniki s prijatelji in podporniki.
Kako je torej videti obisk Krawala? Organizatorji v podnaslovu festivala pravijo, da gre za festival težke in hrupne glasbe, v osnovi torej za heavy metal in punk, v resnici pa še za kopico žanrov in podžanrov. Lanski nastopajoči Kontradikshn iz Krškega na primer trdijo, da gojijo nuklearni rock.
Prvič sem se tudi sam odpravil na Krawal iz radovednosti, kaj pomeni »težka in hrupna« glasba. Čeprav je na Krawalu opaziti tudi predane oboževalce, ki so kot ostanek neke preteklosti okrašeni z verigami in jeklenimi konicami na oblačilih, vendarle prevladuje vtis, da med obiskovalci prevladujejo tisti, ki so odprti tudi za alternativne glasbene žanre, predvsem pa tisti, ki se zavedajo, da je čar tovrstne glasbe v živih nastopih. Sam sem si med zapuščanjem svojega prvega Krawala dejal, da »ko enkrat doživiš že vse možne koncerte, pojdi še na Krawal.« O konkretnih imenih nastopajočih skoraj nima smisla izgubljati besed, čeprav so v minulih letih nastopale tudi nekatere uveljavljene skupine tovrstnih žanrov, na primer Lelee, Lene kosti, Kontradishn ali Hoba. Letos so poleg domačih zasedb nastopale še skupine iz Italije, Poljske, Češke in Hrvaške.
Tudi sam tovrstne glasbe nikoli ne poslušam s posnetkov in se na splošno nimam za pristaša skrajnih oblik metala in punka, a vseeno je obisk Krawala posebno doživetje, ko ugotoviš, da čar glasbe niso samo »lepe melodije«, ampak tudi ritem, da ne govorimo o energiji nastopajočih in splošni čar nastopanja v živo. Če vas je strah, da boste padli v neko kaotično divjanje, naj vas pomirim – razen nekaterih posameznikov, ki zgolj popestrijo dogajanje, večina obiskovalcev deluje umirjeno, kar je še ena potrditev več, da so metalci in pankerji v resnici »zelo prijazni in vljudni ljudje.« Morda je zraven prisotna še nostalgija po nekdanjih veselicah v kulturnih domovih, kjer se mešata vonj po razlitem pivu in cigaretnem dimu.
Krawal ostaja majhen festival in niti ni zaznati želje, da bi postal kaj dosti večji. Pod šotor na Jesenovcu pride kakšnih dvesto ljudi na večer, kar je ravno dovolj za prijetno vzdušje. Zaznati je tudi, da se Kulturno društvo ROV ne želi ustaviti zgolj pri glasbeni plati dogajanja. Že ob okrogli obletnici pred dvema letoma so pripravili širše dogajanje s fotografsko razstavo, uvedli pa so tudi »Tamal Krawal«, v okviru katerega spodbujajo glasbeno ustvarjanje najmlajših, seveda v slogu težke in hrupne glasbe. Obiskovalce spodbujajo k obisku kulturnih in zgodovinskih znamenitosti v Železnikih, nenazadnje pa so tudi politično angažirani – letos v podporo trpečemu ljudstvu v Palestini.
Avtor besedila: Simon Demšar