Ko en človek zabava petdeset tisoč ljudi

Ed Sheeran na prvem dunajskem večeru (Foto: Pia Gaber)

Gremo tokrat malce drugače. Bolj osebno in izpovedno. Kot eden redkih predstavnikov moškega dela občinstva (se ne pritožujem), po šesturni vožnji z avtobusom po nekaj povsem nepotrebnih postankih in pod žgočim soncem končno stojim pred čudovitim stadionom Ernst Happel, ki bo čez nekaj ur gostil enega največjih performerjev na svetu.

Stadion je napolnil en samcat glasbenik

Ne spomnim se, kdaj bi nazadnje stadion napolnil en samcat glasbenik. In to dva dni zapored! Zanimanje zanj je tako veliko, da Ed Sheeran organizira v enem kraju običajno po dva zaporedna koncerta, ki ju oba brez težav razproda. Drugače bi tisti, ki ne bi dobili vstopnic za prvi koncert, začeli razgrajati. Deklet pa malo morje. Dolge vrste oboževalk, ki so se iz drugih držav na pot odpravile že v zgodnjih jutranjih urah.

Vse, da bi se prebile čim bližje odru. Kampirale so in čakale, na soncu, na betonu. Na tleh. Za seboj pa so pustile cel kup smeti, ostankov hrane in oblačil. Vse razmetano pred stadionom, do katerega smo se prebijali kot živali. Nato pa temeljit pregled, saj takšen koncert pač mora izstopati. Personalizirane vstopnice, ki se morajo ujemati z imenom, so dramo povzročile že na avtobusu, kakopak. Kot da smo prvič na koncertu! Kaj če se priimek na karti zaradi napačnega šumnika ne ujema s tistim na osebnem dokumentu? Organizatorji niso šli tako daleč, vstop pa je pravzaprav potekal brez večjih zastojev, vseeno pa največja bedastoča organizatorjev ostaja ideja, da si lahko ime na karti spremeniš kar na licu mesta za pet evrov. Vse za denar!

Vedno da vse od sebe (Foto: Pia Gaber)

Eden lepših stadionov, ki z lahkoto napolni petdeset tisoč ljudi, hkrati pa še vedno nudi nadvse kvalitetno ozvočenje in oboževalcem omogoča, da se brez večjih težav sprehodijo v prve vrste. Ampak cene pijač pa astronomske. Vedno so bile, ampak to, kar počenjajo sedaj, pa presega meje. V najhujši vročini že ure pred pričetkom koncertnega dogajanja na stadion spustiti na tisoče ljudi, zato da tam stojijo in čakajo? Na mestu, v vročini. Dokler pač nismo primorani kupiti kozarec vode za šest evrov. Razmere so za mnoge, ki si želijo biti blizu glasbenega dogajanja, enostavno preveč, brezplačno vodo pa so dobivali samo izbrani v prvih vrstah. Varnostniki so jim takole milostno na vsake toliko namenili kozarec vode iz čebra. To se je stopnjevalo do mere, da se je več deklet onesvestilo. Par pred mano je moral kasneje sredi koncerta zaradi izčrpanosti zapustiti prizorišče, spet kasneje iz množice kriki in posredovanje reševalne ekipe. Končno, tam nekje slabe štiri ure kasneje pa je na oder prišla prva predskupina.

Če ne drugega, je bilo poskrbljeno vsaj za dobro glasbo. Prvi je na oder prikorakal Jamie Lawson, v Veliki Britaniji rojeni glasbenik, ki je kot prvi podpisal z založbo njegovega šefa Sheerana z imenom Gingerbread Man Records. Pevca sta postala dobra prijatelja in skupaj posnela tudi nekaj pesmi, ki so izšle na prvencu, ki je v Britaniji prišel na prvo mesto lestvice albumov leta 2015.

Lawson je poleg ‘Last Night Stars’ izdal še ‘The Pull of the Moon’, nato pa singel ‘Wasn’t Expecting That’, ki je prav gotovo najbolj všečna skladba z njegovega sicer zelo country, soft rock repertoarja. Ravno toliko, da smo se ogreli za tisto, kar pride kasneje, saj mu pozitivne energije nikakor ni manjkalo. Ves nasmejan in srečen, da je lahko na turneji s svojim prijateljem. Zaradi njega lahko igra pred celotnim stadionom ljudi, kdo bi mu zameril, če je bil že kar malce ekstatičen. Prijeten možakar, iskren in prisrčen. Njegovo glasbo si bom še zavrtel.

Nato pa kraljica Anne-Marie s svojim ljubkim piskanjem, nagajivim smehom, iskreno naravo in poskočnim korakom. Pravi, da ni zvezdniška in manekenska, čeprav je zapeljiva, kot še nikoli prej. Za njo pa več kot odličen spremljevalni bend. Kdo bi si mislil, da je lahko pop zapakiran v tako alternativno preobleko. 27-letna pevka je množico napolnila z energijo, s svojimi posrečenimi monologi pa nas je zabavala in kratkočasila.

‘Ciao-Adios’ še vedno zažge, in čeprav so skorajda vsa njena besedila o kakšnem bivšem, punca kaže velik talent. Predvsem kar se tiče glasovnih sposobnosti. ‘Alarm’, ‘Perfect’, ‘2002’, ‘Bad Girlfriend’, ‘Don’t Leave Me Alone’, ‘Rockabye’ in FRIENDS’. Tako je bila videti njena setlista, ki je bila ravno prav dolga in udarna, da smo si je želeli še več. Punca si vztrajno nabira sledilce in se ji ne zdi prav nič zamalo, če nastopa kot predskupina. Zaveda se, da lahko v nekaj letih tudi sama privabi več tisočero publiko. Stadion? Vprašanje.

Kot zadnji, zvezda večera, superzvezdnik, lomilec ženskih src s svojimi romantičnimi baladami, pa je na oder skočil Edward Christopher Sheeran. Preprost, kot je pač lahko. V supergah, kratki majici in kratkih hlačah, kot da bi ga ujeli doma v nedeljo zjutraj. Sam s kitaro in loop pedalom nam pove, da bo vse odigrano v živo. Videti je v boljši fizični formi, ampak še vedno s svojo tipično skuštrano frizuro. Najstnice so vreščale, sam pa je izpostavil dva tipična moška v publiki. Fant spremljevalec in “super očka”. Oba čakata, da bo koncerta čim hitreje konec, le da prvi dela družbo boljši polovici, “super očka” pa si je, tako kot njegov oče pred leti, vzel čas, da hčerkici omogoči glasbeni večer, ki ga ne bo pozabila. Tem super očetom je potrebno zaploskati, saj so resnični heroji.

Njegov cilj je, da nas zabava (Foto: Pia Gaber)

Poseben pa je tudi še vedno mladi Ed Sheeran, ki je povsem samostojno zmožen slabi dve uri zabavati in navduševati. Niti za sekundo ni popustil s tempom, v pogonu nas je držal skozi celotno potovanje. Vse od ‘Castle on the Hill’ do ‘You Need Me I Don’t Need You’. Sedemnajst skladb, ena uspešnica za drugo, od hitrejših do tistih romantičnih, kjer so v zraku plapolali plameni vžigalnikov in svetile lučke mobilnih telefonov. On je zabavljač in naša naloga je, da se mu prepustimo zabavati. Ne bo počival, dokler imamo še glasove, in ne bo upošteval izgovorov, da nimamo posluha. Na ta magičen večer je važno, da poješ, četudi si besedilo izmišljuješ sproti. Tisti, ki so bolj samozavestni, so primorani začeti plesati, saj jim bodo le tako sledili tudi tisti, ki so bolj zadržane narave. Če sodelujemo, bi morali do konca večera vsi kričati, peti in plesati. Vseh nas petdesetih tisoč. To je pa prizor.

 

Setlista, Dunaj, 7. avgust 2018

  1. Castle on the Hill
  2. Eraser
  3. The A Team
  4. Don’t / New Man
  5. Dive
  6. Bloodstream
  7. Happier
  8. Tenerife Sea
  9. Galway Girl
  10. Feeling Good / I See Fire
  11. Thinking Out Loud
  12. One / Photograph
  13. Perfect
  14. Nancy Mulligan
  15. Sing
  16. Shape of You
  17. You Need Me, I Don’t Need You