KINGS OF LEON: ‘Walls’ (2016)

Naslovnica albuma 'Walls'.
Naslovnica albuma 'Walls'.

Kings of Leon so danes daleč od Nashvillea, kjer so prvotno združili moči v brezkompromisnem južnaškem
rocku.

Trije bratje Caleb, Nathan in Jared ter njihov bratranec Matthew so si iz strogo verskega ozadja hitro utrdili pot med svetovno priznane rockerske zvezdnike, in čeprav je njihova uvodna dela zaznamoval umazani blues, so kaj kmalu v glasbeno ustvarjanje dodali bolj klasične pop-rock elemente.

Surov in energičen zvok so nadomestili s spevnimi harmonijami, takrat pa so tudi odprli vrata drugim novitetam, kot je tematski zasuk v njihovih besedilih. ‘Walls‘ je njihov sedmi album in je bil izdan 14. oktobra 2016 pri založbi RCA Records.

 

Nove smernice so očitne

Za razliko od predhodnikov, ki vsi nosijo naslove iz petih zlogov, Walls že v štartu prekinja tradicijo. Skupina jje kasneje le dodala podnaslov ‘We Are Like Love Songs’, ki je vsaj malce pomiril oboževalce, a nove smertnice so očitne. Album je bolj raznovrsten, bolj svež, a zato malce manj udaren, tvegan in prodoren. Presenetljivo odprtih rok je bil sprejet med mlajšimi poslušalci, verjetno predvsem zaradi uvodnih »stadion rock« skladb, za tiste privržence njihovih prvotnih zgoščenk pa je predstavlja rahlo razočaranje, saj ni ne duha ne sluha o nepremišljenem zvoku, ki jih je krasil v zgodnjih letih in je nosil priokus nevarnosti. Walls je kombinacija spevnega soul-rocka in žalostink.

Skupina Kings Of Leon.
Skupina Kings Of Leon.

Na album vplival tudi producent

Zvočna podoba albuma je tokrat res malce drugačna, to pa že zaradi novega producenta Markusa Dravsa, ki je prej sodeloval s skupinami, kot sta Arcade Fire in Mumford and Sons.

 

O albumu ‘Walls’

Želeli so si sprememb in poslušalci smo jih tudi dobili. Tokrat s čistejšim, bolj omehčanim zvokom ponudijo skupek raznovrstnih skladb, za katere se zdi, da bodo resnično zaživele šele z izvedbo v živo.

Kings of Leon so danes daleč od Nashvillea. (FOTO: YouTube)
Kings of Leon so danes daleč od Nashvillea. (FOTO: YouTube)

Skupina ostaja znotraj alternativnega rocka s kopico ‘off-beat’ elementov, ki glasbi dodajo prav poseben, distinktiven občutek. Zazna se tudi elemente funka in soula. Dinamični bobni so ključni pri uvodnih skladbah ‘Waste a Moment’, ‘Reverend’ in ‘Around the World’. Prav slednja je najbolj plesna in igriva na albumu.

Štiričetrtinski ritem z zadnjim izpuščenim bobnom prekine polni ritem v bridgeu, sledi pa udarna kombinacija udarcev , ki ponovno vzpostavijo uvodno temo skladbe.

‘Waste a Moment’ kljub svoji komercialni zasnovi, ki po besedilu, harmonični progresiji in časovno podobni usklajenosti refrena spominja na hit ‘Sex on Fire’  pravi: ‘All the way from Waco to WeHo, with a rabbit on her chain, drove a little slick car to tend bar, with the static on her brain.’

Zvočna podoba albuma je tokrat res malce drugačna. (FOTO: YouTube)
Zvočna podoba albuma je tokrat res malce drugačna.
(FOTO: YouTube)

Je skladba o uporniškem paru, besedilo pa veleva, naj skozi svoje dnevne rutine in hektične urnike živimo v trenutku. ‘Oh, take the time to waste a moment.’

Uvodne štiri skladbe kar skočijo v obraz poslušalca, izpostaviti pa je potrebno skladbo ‘Over’, ki zveni kar šest minut. Navdihuje jo odvisnost od alkohola in drog, s čimer se še kako dobro lahko poistoveti frontman Caleb. Pesem je več kot očitno avtobiografska. Pohvalno se niso vdali in jo radijsko skrajšali, pustili so jo v originalni izvedbi, kjer vokal pri koncu doseže klimaks z enkrat višjo oktavo. Calebov glas je močan kot kdaj koli prej.

Sledi ‘Find Me’, ki bazira na izstopajoči bas liniji. Zanimivo govori o Calebovi ženi, ki je verjela, da jo strašijo duhovi, pevec pa je izkušnjo spretno spremenil v ljubezensko besedilo. Držijo se preverjene formule. Skladba je sinhronizacija različnih glasbenih elementov. Lahko vodijo bobni, medtem ko glavna kitara prevzame drugačen ritem, pridruži pa se še akustična kitara. Ta raznolikost sestavnih delov tvori glasbene presežke, po katerih so tako prepoznavni. Ponovno uberejo minimalistični pristop in uporabijo zgolj inštrumente, ki jih bodo spremljali tudi na koncertih. Skladbe bodo zato tudi v živo zvenele kot na samem albumu.

‘Muchacho’ je skladba, kjer najbolj do izraza pride besedilo. Caleb ga je spisal nekega večera, ko je doma lenaril s kolegom, in je poklon umrlemu skupnemu prijatelju: ‘He’d let you rise/ Then take the fall / He was my favorite friend of all.’ Prav tako predstavlja največji odmik od njihovega tipičnega aranžiranja.

Posamezne skladbe, kot je ‘Conversation Piece’, sicer potrebujejo dlje časa, da se razvijejo, a lahko poslušalci zato toliko bolj cenimo vse male skrite elemente, ki so prisotni v ozadju. Piano melodije, kitarski mini soloti, vse deluje enotno in povezano.

In nato je tu ‘Eyes on You&quot’. Pri zvoku lahko opazimo razlike med posameznimi skladbami. Izstopa ‘Reverend’ s svojim zadušenim uvodom in pa ‘Muchacho’ z latino pridihom, toda še vedno imamo prisotne za njih značilen ‘distortion’, vmesne ‘power’ akorde in dodatke bluesa. Brezskrbni rock n’ roll miselnosti se najbolj približajo prav z ‘Eyes on You’.

Album je precej izpoveden, kar se tiče besedil.
Album je precej izpoveden, kar se tiče besedil.

Pred finišem velja omeniti še rahlo spregledano skladbo’Wild’, a resnični dragulj je napev ‘when the walls come down,’ ki je nekako tudi uradni slogan albuma, pa tudi refren poslednje skladbe na albumu ‘Walls’. Besedilo je preprosto, a udarno, iskreno in čutno. To je zgodba o porazu in novem vzponu. ‘You tore out my heart/ You threw it away/ The western girl with eastern eyes/ Took a wrong turn and found surprise awaits/ Now there’s nothing in the way.’

Besedila se več kot očitno poglobijo v strahove. Kaj bi se zgodilo, če bi Caleb ostal brez svoje žene, brez svojega benda, brez slave, ipd. Spominja se tudi umrlega prijatelja, toda zdi se, da v resnici ta prag zrelosti prestopi le do določene mere. Predvsem uvodnih nekaj skladb, ki so bolj pop-rockersko usmerjene, se spusti v plehkost in klišeje.

Album v tem pogledu močno variira. Od zelo morbidnih delov, kot je: ‘Look at all these shattered faces / They all look so out of place / They’ve got nothing left to live for / They’ll be dead before they wake,’ pa do bolj izrabljenih besedil: ‘Oh, don’t say it’s over’ in ‘She’s a little burner, burner, gonna throw you to the flame / Little ticking time bomb, time bomb, gonna blow us all away.’

Kings of Leon vsekakor kažejo večjo introspektivo. Izvenijo zrelo, sproščeno in med seboj povezani. Še vedno so lačni uspeha in dobre glasbe, žal pa se album na čase nevarno približa popovskemu zvoku, saj nekatere skladbe kar (pre)hitro skočijo v uho. To ni zvok, kakršnega so imeli predvsem na prvih dveh albumih, a to jim ne gre zameriti.

Skupina se razvija in išče nove poti. Vseeno delujejo mladostniško. Ta album so naredili zase. Po pravilih, ki so jih spisali sami. Z ‘Walls’ je četverica od svojih začetkov oddaljena bolj, kot je bila kadarkoli prej.

‘Seks, droge in rock n’ roll’ so več kot očitno za njimi, a po dveh desetletjih ustvarjanja in sedmih izdanih albumih je pač težko preseči samega sebe.