JURE LESAR: ‘Zemljin sin’ (2018)

FOTO: Nika Slokar

Jure Lesar je pred kratkim izdal svojo novo samostojno studijsko ploščo, naslovljeno Zemljin sin. Čeprav gre za solistični izdelek, boste lahko na njem slišali tudi Denisa Horvata (producent in multiinstrumentalist), Davida Morgana (bobni), Zorana Čalića (kitara), Luko Mrdakoviča (bas) in Jana Fanedla (kitara). Kot nam je v poletnem intervjuju zaupal glasbenik sam, je plošča posvečena vsem Zemljanom, saj marsikdo še zmeraj ne ve (ali pa noče vedeti), da obstajajo tudi pripadnosti, ki presegajo zemljepisno določene meje.

Pregled skladb

Množico devetih skladb odpira nickcaveovska ‘Čisto blizu sanj’, s katero nam Jure že uvodoma predstavi bistvo plošče: Materinščina je še kako primeren jezik za ustvarjanje glasbe. Zasanjano, prijetno … več kot primeren odpiralec!

Pozabljivi ‘Krila ptice’ sledi ‘Drugačen’, z njo pa premik v pravo smer, saj skladba s svojo sproščenostjo, hkrati pa tudi z zelo jasno sporočilnostjo predstavlja prvi vrhunec našega glasbenega potovanja. Lirični povzetek današnjih časov, bi lahko še dodali. Če si drugačen, se ti ne piše nič dobrega – čredni nagon ovac je pač premočan.

Po nedodelani oziroma prehitro končani ‘Uspešen mož’, ki je sicer boljša od ‘Krila ptice’, a še zmeraj nepredstavljivo šibkejša od  ‘Drugačen’ , napoči čas za ‘Mestno kolo’. Za izdelek, ki nas s svojim agresivnim brenkanjem (začasno) ponese v zlate čase Guns N’ Roses, v čase njihovega akustičnega srednjega albuma Lies (1988). Sam komad žal zaradi slabe produkcije ne izkoristi svojega potenciala, kajti, posnete kitare več kot opazno preglasijo vokal, ki je na več delih slišati zelo nerazločno.

Z ‘Oči očeta’ album doseže svoj drugi vrh, saj je avtor s svojo izbiro besed zadel »žebljico na glavico«.  Ne glede na to, kako močno se trudimo, da bi bili drugačni, vplivov naše primarne socializacije, dednosti in še česa tretjega ne gre kar tako odpisati. Resnična mojstrovina.

Doseženi vrh nadaljuje ‘Ko zmanjka moči’, ki predstavlja nekakšno vsebinsko in glasbeno nadaljevanje ‘Čisto blizu sanj’.  Zajeti val se ne zaključi  tudi pri ‘Zemljin sin II’, lirični upodobitvi uvodnih besed o tem, da se nekateri posamezniki še vedno ne zavedajo vseh razsežnosti, ki jih zajema beseda pripadnost.

Album zaključuje ‘Šala’, ki sama po sebi ne predstavlja izdelka, po katerem bi si zapomnili ploščo. Solidno, kaj več pa že težko. Izdelek, ki je pač prisoten, brez koristi ali škode.

S svojim novim albumom je Jure vsekakor ustvaril nekaj, kar dokazuje, da je slednji več kot zmožen imeti samostojno glasbeno kariero. Ideje so, kvaliteta tudi, poleg tega pa tudi možnosti za nadaljnji razvoj.

Da ne dolgovezim, izdelek, ki mu vsekakor morate nakloniti vsaj delček svoje pozornosti. Sploh, ker naj bi plošča kmalu izšla tudi na vinilnem nosilcu zvoka.

Namig za poslušanje

V tokratni epizodi Namiga za poslušanje vam priporočam edini srednji album Guns N’ Roses Lies (1988). Polovično akustičen in polovično “studijsko” koncerten izdelek namreč še vedno zveni odlično in kar je še pomembnejše, njegova sporočilnost je še zmeraj aktualna.

In ja, poslušajte politično poredno verzijo, ki vsebuje ‘One in a Million’.