JOE LYNN TURNER: ‘Belly Of The Beast’ (2022)

Foto: Music Theories Recordings, promo
Foto: Music Theories Recordings, promo

Čeprav gre pri Joeju Lynnu Turnerju za izvajalca z zelo raznolikim ustvarjalnim opusom, se do zdaj nikoli nisem zares poglobil v njegovo delo. Turner se je namreč na mojem radarju pojavljal predvsem zaradi svojega javnega podpiranja nekaterih ruskih notranjih in zunanjih politik. In čeprav je v povezavi z njimi zaradi poplave (pol)informacij težko zares ugotoviti kdo pije in kdo plača, ne smemo prezreti pomembnega dejstva. Pri kontroverznih temah gre pogosto za (samo)promocijsko kombinacijo novinarskih vprašanj in dobrega PR-ja.

Pregled skladb

Album začenja udarna ‘Belly of the Beast,’ katere začetek se zdi nekoliko odrezan, kakor da mu manjka nekaj sekund. Skladba, kjer nam Joe že takoj pokaže, da še vedno obvlada svojo obrt. Pri čemer ne smemo spregledati podpor ostale ekipe in produkcije (cel album), ki skupaj prijetno povečajo živost skladbe. Bi se pa ta lahko manj zanašala na spremljevalne glasove, ki v slabem smislu zaznamujejo velik del albuma. Ti namreč skušajo iz skladbe ustvariti nekakšno epsko pesnitev. Na cenen način iz nje narediti več, kot v bistvu je. Poslušljiv hibrid sodobnosti in tradicije s solidnim besedilom. ‘Black Sun’ poskrbi za zmanjšanje obratov, s svojimi klaviaturami pa tudi za nekakšen poklon Turnejevim časom z Rainbow in Deep Purple. Čeprav gre še za eno izredno poslušljivo zadevo, ki lirično ne odstopa od svoje distopične predhodnice, tudi to zaznamujejo nepotrebni spremljevalni vokali. V podobni maniri je servirana tudi ‘Tortured Soul.’ Zanimiva balada o posledicah postravmatskega sindroma, ki jo znova pestijo zdaj že znane nadloge.

Četrto mesto pripada uporniški ‘Rise Up,’ ki poskrbi za dvig obratov. V osnovi prijetni in znova izredno melodični kreaciji, s katero pa se (tokrat manj nadležno) nadaljuje tudi spremljajoče prekletstvo. Naslednja je na vrsti minimalistična in samorefleksivna balada ‘Dark Night.’ Ena boljših skladb na albumu in prva, ki ji je uspelo pobegniti okužbi. Nekakšno izboljšanje nadaljuje tudi pesem o obtoževanju drugih za svoje napake aliTears Of Blood.’  Sodobno povečanje obratov in trdote, ki je zmerno tudi pri uporabi spremljevalnih glasov, zaradi česar se elegantno ogne napakam predhodnic. Številka sedem pripada odvisniški ‘Desire,’ ki več kot zanimivega in primerno temačnega uvoda ne premore. Vse preveč je pojavljanja, ki v kombinaciji z vrnitvijo izredno motečih spremljevalnih vokalov ne pelje nikamor.

Stvari se obrnejo na bolje s pomladansko ‘Don’t Fear The Dark.’ Hitro in klavirsko naravnano zverjo, kjer se človek vpraša, zakaj se ta pojavi šele tako pozno? Gre za skladbo, kjer deluje vse. Tudi spremljevalno petje, ki ga je ravno dovolj. Plutje v pravo smer pa ne traja dolgo. Tukaj je namreč distopično in pozabljivo zlaganje rim ‘Fallen World,’ ki tako kot za nameček boljša fatalistična ‘Living The Dream’ k celoti ne prineseta ničesar dobrega. Nekaj podobnega bi lahko zapisali tudi za ‘Requiem,’ ki s svojim besedilom in aranžmajem poskrbi za vsaj sprejemljivo slovo.

Gledan kot celota predstavlja plod sodelovanja med Turnerjem in Petrom Tägtgrenom zanimiv izdelek, ki navkljub opisanim pomanjkljivostim opravi svojo nalogo. Nas pripelje od začetka do konca, pri tem pa navrže tudi dve izredno in nekaj malo manj dobrih stvaritev. Spodoben križanec med novim in starim, ki ne deluje prisiljeno. Kot nekaj, s čimer bi se Joe na vsak način skušal uveljaviti kot sodoben izvajalec. Glasbenika bi morala biti le bolj izbirčna pri izbiri posnetega materiala, ki ga je enostavno preveč!

Ocena: 3/5

Seznam skladb

  1.  Belly of the Beast
  2. Black Sun
  3. Tortured Soul
  4. Rise Up
  5. Dark Night
  6. Tears Of Blood
  7. Desire
  8. Don’t Fear The Dark
  9. Fallen World
  10. Living The Dream
  11. Requiem