Jesse Fink: »Samostojni nastop Angusa Younga ni nastop AC/DC.«

FOTO: Loudwire.com

Pogovor z avtorjem ene najboljših knjig o AC/DC.

  1. Leta 2013 ste izdali knjigo The Youngs: Brothers Who Built AC/DC, ki ni bila zgolj še ena biografija ali še en kronološki pregled delovanja skupine, temveč knjiga, s katero ste predstavili band v povsem novi luči. Članov skupine namreč niste obravnavali kot legend, ki kljub svoji starosti še vedno igrajo skladbe, ki so jih ustvarili pred več desetletji, ampak kot poslovneže, ki točno vedo, kaj si želijo, in kar je še pomembnejše, to si znajo tudi vzeti. Od kod vam ideja za takšno knjigo?

Ustvarjanje knjige je bil organski proces, pri katerem nisem imel točno določenih ciljev. Želel sem le napisati prvo knjigo o treh bratih, ki so s svojimi dejanji spremenili zgodovino rock ‘n’ rolla. S knjigo sem se skušal pokloniti njihovi zapuščini in vplivu, ki so ga imeli ter ga še imajo na številne generacije glasbenikov. Knjiga je nastala kot plod raziskovanja bendove zgodovine in številnih intervjujev z ljudmi, ki so si blizu s skupino ali pa so z njo sodelovali v preteklosti.

AC/DC imajo poleg glasbene zgodbe tudi poslovno, saj niso le bend temveč tudi znamka. Zadnje čase je zadnje morda še nekoliko bolj izrazito, sploh glede menjave članov. Menjavi pevca Briana Johnsona in bobnarja Phila Rudda sta bili čisti poslovni potezi. Kljub dejstvu, da se je basist Cliff Williams poslovil prostovoljno in pod svojimi pogoji, je skupina za brata Young še vedno nekakšno podjetje, njeni člani pa njuni zaposleni.

Zanimiva se mi zdi zgodba človeka, ki je ustvaril logo skupine. Čeprav sta Angus in Malcolm zaradi njegovega dela zaslužila milijone, on od njiju ni dobil niti centa. Younga občudujem kot glasbenika, kot človeka pa bi lahko za ljudi, ki so jima tekom let pomagali do uspeha, naredila več.

Vir: Loudwire.com
  1. V knjigi ste omenili, da so na delovanje bratov Young vplivali tudi njihovi škotski geni, saj se po njihovem ljudje delijo v dve skupini, na domače in na tujce, na ljudi znotraj klana in na tiste izven njega. Na tiste, ki jim lahko zaupaš, in na druge, pred katerimi moraš izbirati svoje besede. Uporaba besed škandal in AC/DC v isti povedi je namreč zelo redka. Kako je takšen način dela vplival na vaše pisanje, delo zagotovo ni bilo lahko?

Res je, delo je bilo težavno, saj je bilo že od samega začetka jasno, da lahko pozabim na kakršnokoli pomoč s strani vodstva skupine (pri pisanju mi je pomagal le Stevie Young). Youngi namreč zelo neradi govorijo o sebi, prav tako pa nočejo sodelovati z ljudmi, ki bi jim lahko škodovali ali zaslužili na njihov račun. Nedvomno je zadaj tudi pregovorna škotska zadržanost, ki pogosto sovpada s sumničavostjo in opreznostjo.

Vir: Avtorjev FB profil

Za primer vzemimo način, kako je skupina ravnala z nekdanjim basistom Markom Evansom, ali pa dejstvo, da je bil bobnar Tony Currenti, ki je igral na bendovem debiju, praktično izbrisan iz njihove zgodovine. Obstaja cela množica zgodb o ljudeh, ki so služili bratom, ti pa so jih po preteku roka uporabe, kratko malo, zavrgli.

  1. Kakšni so bili odzivi ob izidu knjige?

Verjetno gre za edino AC/DC knjigo, ki je bila kadarkoli omenjena v reviji The New Yorker! Drugače pa mislim, da so ljudje uživali v branju, če so se je lotili neobremenjeno, seveda. Mark Evans je dejal, da je to, čeprav je tudi sam napisal eno, najboljša knjiga o skupini. Pisal pa mi je tudi Jimmy Stafford (kitarist Train), ki je prav tako užival v branju.

Knjigo so pohvalili tudi ljudje, ki so v preteklosti delali s skupino ali pa bend poznajo osebno. Ljudje, kot so Phil Carson, Tony Platt, David Thoener in Jerry Greenberg. Bralcem sta bili, sodeč po povratnih informacijah, najbolj všeč kvaliteta raziskave in odkritost, saj tudi AC/DC niso brezmadežni.

Knjiga ima tako kot vse ostale tudi svoje kritike, ki bi jih lahko razvrstil v dva tabora. Na tiste, ki so pričakovali, da bo knjiga le še ena biografija, in na tiste, ki jim je knjiga užalila idole. Ljubitelji AC/DC in bendov se nasploh delijo v dve skupini. Na oboževalce, se pravi na ljudi, ki si želijo o svojih ljubljencih slišati celo zgodbo, z vsemi dobrimi in slabimi stvarmi vred – ter na fanatike, na tiste, ki želijo slišati o svojih varovancih zgolj in le najboljše.

  1. Kakšno je vaše mnenje o govoricah, da je bil delež, ki ga je Bon Scott prispeval pri nastanku albuma Back In Black (1980), večji, kot ga je bend potrdil uradno? Lirični deli nekaterih skladb in raba besede Cadillac namreč zelo ustrezajo njegovemu slogu.

Prepričan sem, da je Bon prispeval besedila za ploščo. Sicer ne vseh, a del zagotovo. Poleg ponavljanja besede Cadillac (omenjena tudi v skladbi Rocker z albuma TNT in Down Payment Blues s Powerage) je tukaj še skladba Back In Black, ki govori o tem, kako postaneš bogat. Skladno s takratnim Bonom in njegovimi željami.

Podobno velja tudi za prvi verz in spremljevalne vokale skladbe  You Shook Me All Night Long. Klasični Bon. Med raziskovanjem sem govoril tudi z Dougom Thalerjem (organizator vseh Bonovih ameriških turnej), ki mi je zagotovil, da bi lahko na zgornje stavil svoje življenje. Verjamem, da je za vsem skupaj še veliko več.

  1. Za Bonom je prišel Brian, za njim pa Axl Rose. Zdi se, da kljub žrtvam karavana koraka dalje.

Res si želim, da bi se vse skupaj nehalo, ko se je poslovil Malcolm, saj je bil to njegov bend. Nadaljevati brez njega se mi zdi povsem neprimerno. Neprimerno se mi zdi tudi nadaljevanje brez Phila, Cliffa in celo brez Briana, pa čeprav nisem njegov oboževalec.

En član ne more predstavljati celega benda. Samostojni nastop Angusa Younga je nemogoče enačiti z nastopom AC/DC. Resnični AC/DC so, vsaj zame, obstajali med letoma 1975 in 1979, v času ere Bona Scotta.

  1. Mislite, da bo skupina z Axlom nadaljevala tudi v bodoče?

Kdo, Angus? Ne vem in mislim, da tega v bistvu ne ve nihče. V preteklosti sem s strani ljudi, ki so blizu bendu, dobil kar nekaj “notranjih” informacij, ki pa so se na koncu izkazale za napačne. Če se bo Angus odločil za nadaljevanje, bomo to izvedeli po uradni poti.

  1. So The Youngs vaša zadnja knjiga, posvečena AC/DC,ali je to šele začetek?

Pravkar sem končal s precej večjo knjigo, ki bo izdana letos. Za knjigo sem porabil tri leta, posvečena pa bo Bonovim časom. Upam, da mi uspe priti v stik tudi s kakšnim slovenskim založnikom, saj je zanimanje res veliko. Pravice smo med drugim prodali tudi v ZDA, Veliko Britanijo, Avstralijo, Brazilijo in nekatere države zahodne Evrope. Knjige bodo šle v prodajo sočasno po celem svetu.

Res se veselim izida, saj so AC/DC odlična tema za pisanje. Bo pa prihajajoča knjiga zadnja, ki bo posvečena bendu. Nikoli si nisem mislil, da bom o njih napisal dve knjigi, a …

Realiziral, prevedel in uredil: Nejc ZUPANČIČ