Nekoč je veljalo, da je vsak rocker nekje med ploščami Stonesov, Beatlov, Led Zeppelinov in drugih legend imel tudi kakšen izvod Jeana-Michela Jarra. Oxygene, Equinoxe in Magnetic Fields so bile konec sedemdesetih in v začetku osemdesetih let nekaj tako posebnega, da je ljudi pač »matral firbec«. Jarre morda ni bil čisto prvi, ki je začel z elektronsko glasbo, zagotovo pa jo je povzdignil na takšno raven, da ga upravičeno štejemo za očeta elektronske glasbe in zgled današnjim zvezdnikom tega žanra, kar ti tudi odkrito priznavajo.
Jarre je bil od vedno znan tudi po spektakularnih koncertih na prostem, kjer se je število obiskovalcev merilo v milijonih. Štirikrat se je zapisal v Guinnessovo knjigo rekordov, zadnjič leta 1997 s koncertom za 3,5 milijona ljudi v Moskvi. Čeprav je prvi milijon dosegel že leta 1979 s koncertom v Parizu, si je kultni status pridobil predvsem s koncertom v Houstonu leta 1986 za 1,5 milijona ljudi. Nastopal je na najbolj nemogočih lokacijah, kot so obala Mrtvega morja, piramide v Gizi, Rdeči trg v Moskvi, Kitajska v času Mao Cetunga, Saudska Arabija in virtualno okolje, in k sodelovanju pritegnil praktično vsakogar, ki si ga je zaželel, od žvižgača Erica Snowdna do Briana Maya.
Velikih koncertov na prostem v vseh teh letih vendarle ni bilo toliko, da bi človek lahko izbiral, zato je najava brezplačnega koncerta v Bratislavi 12. maja s posebnim gostom Brianom Mayem požela nemalo zanimanja. Po razpoložljivih podatkih se ta koncert, ki so ga pripravili kot uvod v festival in znanstveni simpozij Starmus, s 100.000 obiskovalci uvršča na deseto mesto vseh Jarrovih koncertov na prostem. Glede na videno in slišano se nedvomno lahko postavi ob bok vsem zgoraj omenjenim, če upoštevamo napredek v tehnologiji svetlobnih učinkov in ozvočenja, pa na sam vrh. Tako da je tudi houstonsko prvo mesto med legendami lahko ogroženo…
Megalomansko prizorišče so postavljali skoraj en mesec, menda je sto delavcev delalo dan in noč. Postavili so 30 metrov visoko kompozicijo, ki so jo vešče umestili pred futuristični stolp Mostu prihodnosti, ki je bil tudi del scene, in nanj obesili 21 zaslonov, okoli prizorišča pa še 150 reflektorjev in vse skupaj povezali s kilometri kablov. S 170 tonami opreme je bil to največji glasbeni oder, kar so jih kdaj postavili na Slovaškem.
Dvourno dogajanje, ki ga je bilo v neposrednem prenosu mogoče spremljati na slovaški televiziji in na youtubu (posnetek naj bi bil na voljo samo omejen čas), nikogar ni mogel pustiti ravnodušnega. Dogodek je pritegnil poslušalstvo vseh kast, od družin z otroki do starih rokerjev. Ozvočenje je »treslo hlače«, a hkrati ni zadušilo fines Jarrove glasbe. Pri Jarrovih koncertih seveda še zdaleč ne gre samo za glasbo, ampak za celoten paket, ki vključuje še grafične podobe na zaslonih, laserje, reflektorje in projekcije na dimne zavese. Kljub naravovarstveni tematiki omenjenega simpozija je Jarre, ki na simpoziju aktivno sodeluje tudi sam, v koncert umestil ognjemetne vložke, ki so spremljali izvedbo posamičnih skladb. Posebna atrakcija je bilo 400 dronov, ki so na nebu izrisovali umetniške figure. In kot se za Jarra spodobi, je za projekcijsko »platno« izkoristil kar okoliške stolpnice. Pri tem se Jarre ne boji novih tehnologij in je pri svojih 76 letih v marsičem še vedno pionir. Tako je že v napovedi odkrito priznal, da je pri snovanju svetlobnih učinkov uporabljal tudi umetno inteligenco.
Glasbeni gledano je Jarre ponudil nekaj iz svojega železnega repertoarja (Oxygene, Equinoxe, Rendez-Vous), nekaj novejših stvaritev (Exit, Stardust, Glory), pa tudi priredbo simfonije št. 9 Iz novega sveta Antonina Dvoraka in Queenove Brighton Rock. Poleg Maya, ki se mu je pridružil pri štirih skladbah in nato še na koncu (ko je občinstvo pozval, naj pozdravi Jeana-Paula Jarra), sta bila na odru stalno prisotna bobnar Claude Samar in britanska multiinštrumentalistka avatarskega videza Adiescar Chase, občasno pa še pozavnisti in zbor slovaške filharmonije.
Posebna vrednost koncerta, kakršen je bil ta v Bratislavi, je v tem, da gre za edinstven dogodek in si obiskovalci res lahko štejejo v čast, da so v živo prisostvovali delčku Jarrove legende. Televizijski posnetek je kakovosten in daje vpogled v dogajanje, a se ne more niti približno meriti z doživetjem v živo. Enako velja za primerjavo med njegovimi dvoranskimi koncerti (dvakrat je nastopil tudi v Ljubljani) in megalomanskim koncertom na prostem. Redni obiskovalci rockerskih koncertov bi morda pogrešali bolj huronsko vzdušje, a to ni glasba za ples, poskok, prepevanje refrenov, zato je tudi vzdušje na trenutke bolj podobno meditaciji.
»Bilo je noro,« je koncert komentiral Brian May.
Jean-Michel Jarre pri 76 letih morda velja za »starega«, a je že po odrskem nastopu videti, da je v njem še veliko energije in idej, zato ne gre opustiti upanja, da ga še kdaj kje vidimo v živo.
Avtor: Simon Demšar