GREEN DAY: ‘Father of All Motherfuckers’ (2020)

Naslovnica albuma 'Father of All Motherfuckers'. (FOTO: osebni arhiv izvajalca)
Naslovnica albuma 'Father of All Motherfuckers'. (FOTO: osebni arhiv izvajalca)

Najnovejša, trinajsta studijska plošča kalifornijskih veteranov pop punka Green Day, je po besedah članov nepretenciozna zbirka komadov, namenjena opevanju načina življenja v stilu ‘I-don’t-give-a-fuck’ in krepitvi njihove uporniške drže, ki je prej skrbno izdelana s strani velikih založb kot pa avtentična.

O albumu ‘Father of All Motherfuckers’

A to je debata, ki se o bendu Green Day vedno znova sproža, zato je na tem mestu ne bomo pogrevali. ‘Father of All Motherfuckers’ je po strukturi sila enostavna plošča; 10 komadov v skupni dolžini dobrih 26 minut (posamezna pesem redko preseže tri minute), kar jo uvršča med najkrajše izdelke skupine.

Po zvočni plati se Green Day ziheraško držijo svojega producijsko spoliranega alternativnega rocka, ki je bistveno manj kompleksen od tistega na ploščku ‘American Idiot’, v kitarski zvok pa se vmešajo elementi glama, elektronike in stadionskega pozivanja k dvigovanju rok, ploskanju in ponavljanju besed kot so yeah in oh baby. Nekatere oboževalce zasedbe bi znal zmotiti prepoznaven Armstrongov vokal, ki je tokrat precej izumetničen in močno spominja na miks med robotom in Bonom iz U2, vendar pa to niti ni največja težava pričujočega ploščka.

Navkljub kratkemu trajanju je ‘Father of All Motherfuckers’ presenetljivo razvlečena, formulaična in ponavljajoča plošča, ki sledi točno določenemu zvoku stadionskega rocka, katerega reciklira v nedogled; prvi komad zveni popolnoma enako kot vsi ostali, le občasno je moč zaznati spremembo tempa … to pa je tudi vse. Nasploh se zdi, da so Green Day album posneli mimogrede in brez jasnega razmisleka o rdeči niti izdelka in dodelanosti posameznih pesmi. Ne pomaga niti to, da so besedila precej otročja in znova zvenijo boleče osnovnošolsko, ampak to je itak že stalna težava skupine, zato ta niti niso tako moteča.

‘Father of All Motherfuckers’ ni ne slaba ne dobra plošča. Je plošča, ki obstaja, za kar pa dvomim, da so Green Day želeli doseči.