Potem, ko so ameriški pop punkerji Green Day z albumom ‘American Idiot‘ odkrili novo modno muho propagiranja družbenega upora in odkrite kritike ameriške politike, ni ravno presenetljivo, da je naslednji plošček z zgovornim naslovom ‘21st Century Breakdown‘ v grobem ponovljena vaja.
Punk – rock opera
Spet imamo opravka s t.i. ‘punk – rock opero’, kjer so komadi medsebojno povezani v zgodbo o dveh uporniških zaljubljencih, ki se prebijata skozi mučno obdobje vladavine nekdanjega ameriškega predsednika Busha.
Plošča je tokrat bolj intimna in se dotika mnogih pomembnih osebnih vprašanj, ki so najverjetneje tesno povezani z razmišljanji in osebnimi izkušnjami pevca Billyja Joe Armstronga.
Kljub temu pa tematika besedil še vedno ohranja močno družbenokritično noto, ki poslušalce spodbudi k dviganju uporniških pesti in zagonu splošne duhove in politične revolucije.
Ob tem se kakopak ne moremo izogniti špekuliranjem, da je t.i. ‘revolucija’ za skupino Green Day zgolj modna muha, ki uspešno razproda njihove koncerte, vendar o tem kdaj drugič.
Plošča ’21st Century Breakdown’ v zvočnem smislu sledi svojemu predhodniku in znova postreže s produkcijsko spoliranim in izrazito melodičnim punk-rockom, ki ga spremljajo prepoznavno zasanjani vokali.
Če zaključim; Green Day ziheraško nadaljujejo uspešno tržno nišo ‘uporniškega’ rocka in kljub vsebinski spornosti ostajajo skupina, ki zna pihati na dušo mlajšemu občinstvu in ostati na ustrezni meji med alternativo in mainstreamom.
Kljub temu pa revolucije ne pričakujte. Ne v glasbenem, še manj pa v dobesednem smislu.
