V soboto, 15. septembra 2019, je v Škofji loki potekal 10. festival pihalnih orkestrov Loka jo piha, ki ga je priredil Mestni pihalni orkester Škofja loka. Skozi celoten dan je bilo poskrbljeno za pester in zanimiv program, kjer ste lahko ljubitelji pihane orkestralne glasbe prišli na svoj račun. A tisto najboljše so organizatorji prihranili za konec. Ob 21. uri so namreč na oder stopili Ensemble Ankaran.
In slednji so nastopali zunaj, na odru na Trgu pod gradom. In pod milim zvezdnatim nebom. Pravzaprav je bil prijeten poletno jesenski večer, ki pa je že nakazoval na to, da se topli dnevi bližajo h koncu, saj je sem pa tja prijeten veter s sabo prinesel tudi oster vonj po bližajoči se zimi.
Kdo sploh so Ensemble Ankaran?
Ensemble Ankaran je sicer sila zanimiv projekt, ki ga sestavljajo sami izkušeni in prekaljeni glasbeniki, v osnovi pa izvaja predvsem šansone Frana Milčinskega – Ježka. O sebi pravijo takole: Ensemble Ankaran prinaša v slovenski glasbeni prostor novo razsežnost v podobi šansonjersko-kabarejskega razpoloženja, obarvanega s swingerskimi in rockovskimi odtenki odlične 6-članske zasedbe.
Pravzaprav gre za same vrhunske in legendarne glasbenike, ki so Slovenskim odrom že precej dobro poznani. Na vokalu je tako Martin Bolka – Čiw, na kitari Luka Vehar, na tipke Hammonda (električnih orgel) pritiska Mitja Kavčič, na basu je Klemen Teran, za ritem pa skrbi Dejan Lapanja. Seveda pa ne smem pozabiti niti na šestega čilana zasedbe, katerega vloga marsikoga bega. Zasedbi se je namreč pridružil Janez Pelko, legendaren slovenski fotograf, čigar vloga v bandu je, da je preprosto ‘On’.
No, v začetku letošnjega leta je ta 6-članska zasedba na radijske valove poslala svoj prvi singl z naslovom ‘Snežinka‘. Menda ta skladba napoveduje tudi težko pričakovani album na katerega pa bo potrebno še počakati. Se pa je zasedba v Škofji Loki predstavila z izjemnim opusom Ježkovih skladb. Zimzelenim skladbam s katerimi s(m)o odraščale generacije so tako dali povsem novo preobleko. Tako smo lahko slišali ‘Cinco Marinco‘ pa ‘Srček dela tika taka‘, ‘Darwin nima prav‘, ‘Whiskey Johnny‘, ‘Glažek vinčka‘, ‘Moj narobe svet‘, ‘Hiša številka 203′ in še mnoge druge.
In kako ta preobleka zveni?
Milčinski je bil eden najbolj vsestranskih slovenskih umetnikov. Bil je človek mnogih talentov – vse od igralskega pa do pisateljskega. Znal je pisati zgodbe, ki so pritegnile in nagovorile mnoge, staro in mlado. Znan je bil predvsem po svoji satiričnosti in smislu za humor. To je poudaril tudi s svojim načinom interpretacije. Ensemble Ankaran je v tem pogledu bistveno resnejši, čeprav je nemalo Ježkovih skladb žalostnih in srce parajočih. Uspelo jim je ujeti tako duh kot tudi globino Milčinskega. Uspelo jim je še bolj potencirati tako njegovo hudomušnost kot tudi resnobnost besedil. A skladb si niso prisvojili. Prav nasprotno. Res je, da so aranžmaji zahtevnejši in polnejši. Zasedba se je namreč poigrala tako z zvokom kot tudi z različnimi žanri. Slišati je mogoče vse od bluesa, jazza, swinga, šansonov pa do rock ‘n’ rolla, s čimer še toliko bolje poudarijo razpoloženje vsake skladbe posebej. S tem pa, ko izvajajo njegova dela v bistvu dokazujejo kako velika, pomembna in brezčasna pravzaprav so. Teme, s katerimi je je ukvarjal Milčinski so še danes izjemno aktualne in pereče in so odraz časa, sistema in družbe v katerih bivamo. In opazimo lahko, da se v vseh teh letih ni prav nič bistveno spremenilo.
Na koncertu v Škofji loki je zasedba nastopila v sicer nekoliko spremenjeni sestavi. Za bobnarske palice je namreč poprijel Žiga Kožar, na basovske strune pa je brenkal Jure Lopatič. A zato niso nič manj zažigali. Razen začetnih tehničnih motenj, ki so jim ponagajale na ”generalki” je bil sam koncert izveden brez napak. Tako, da v resnici nimam ničesar za pokritizirat. Zasedba deluje kot družina. Celostno in povezano. Tudi v samih skladbah je moč čutiti, da niso še ”en cover band” temveč je njihova naloga prenašati izročilo in sporočilo Frana Milčinskega – Ježka, vendar na svoj način. Koncept je premišljen, dodane so mu tako rockovse kitarske solaže kot tudi zvočni efekti za katere je poskrbel Hammond. Svoje pa doda tudi vokal Martina Bolke – Čiwa, ki tako prijetno poboža s svojo pripovednostjo in mehkobo. Tako nežno, že kar malce zasanjano a ko je to potrebno tudi ostro in hudomušno.
Skratka …. Ensemble Ankaran je poskrbel za zares čaroben večer in primerno slovo od poletja. Večer poln smeha, dobre volje pa tudi za kakšen cmok v grlu so poskrbeli. Opus namreč obsega vse, od skladb na katere je bilo mogoče zaplesati pa vse do tistih pri katerih si preprosto zaprl oči in užil vso veličino glasbe. Ter se morda, pa čeprav samo za trenutek, vrnil v svoje otroške dni.
