Legendarna dolenjska zasedba Drevored je bila ustanovljena daljnega leta 1979 v Novem mestu in je aktivno delovala vse do 1989. V tem času je ustvarila kar nekaj izjemnih skladb in je z uspešnicami, kot sta ‘Daleč od ponorelega sveta’ ter ‘Poletna noč’, dobila prav poseben, kultni status v zibelki dolenjskega rocka. Kljub temu so prvenec ‘Dekade’ posneli šele leta 2009, ko so se pred tem za skoraj 20 let poslovili od glasbenih odrov. Zasedbo poleg ustanovnega člana Dušana Prosinečkega (vokal, kitara, klaviature) sestavljajo še Primož Hudoklin (vokal, kitara), Andrej Zupančič (bas kitara) in Alen Tibljaš (bobni, tolkala).
ROCKER.SI: Prva skladba, ki sem jo slišal od vas, je bila ‘Kdo ukradel mi je zvezde’. Ta je drugačna od vaših ostalih in meni najljubša. Lahko član skupine izbere med vsemi skladbami eno, ki mu je boljša kot ostale?
DUŠAN PROSINEČKI: Odvisno od tega, kaj si želiš od glasbe. Če iščeš nekaj svežega v glasbi, potem bi izbral ‘Ona mirno spi’. Če bi pa gledal po priljubljenosti, bi rekel ‘Ptice letijo v neznano’, ‘Kdo ukradel mi je zvezde’ in ‘Daleč od ponorelega sveta’. Mogoče bi dodal še skladbo ‘Ljubezenska pesem’, tudi ta je bila lepo sprejeta. Je pa bolj ženska (smeh).
ROCKER.SI: Ali res držite rekord v najdaljšem obdobju med ustanovitvijo skupine in izdajo prvenca? Začeli ste leta 1979 v Novem Mestu, album ‘Dekade’ pa je izšel šele leta 2009.
DUŠAN PROSINEČKI: Nikoli ni prepozno (smeh). Res je, ampak razlog se skriva nekje drugje. Takrat, ko smo mi začeli, je bilo nemogoče posneti ploščo kar tako, kot je to mogoče danes. Takrat si potreboval velik kapital, kot da bi na primer kupoval avto. In glede na to, da smo bili še študentje, je bilo težko nabirati denar. Plačati je bilo treba studio, producenta, najem inštrumentov, če jih nisi imel … skratka, blazno draga stvar. Albume so snemale samo velike skupine iz velikih mest, kot so Zagreb, Skopje, Sarajevo, Beograd, mogoče Ljubljana … To je bil prestiž. Vmes pa smo imeli tudi dolgo pavzo. Nastopali smo okvirno od leta 1981 do 1989, potem pa sem bil 14 let na dopustu (smeh). Šele leta 2003 smo se ponovo začeli pogovarjati, dve leti kasneje pa smo se prvič dobili, začeli aranžirati in nato ustvarjati.
ROCKER.SI: Legendarna skupina s 40 leti delovanja. Se torej sami ne vidite v tem opisu?
DUŠAN PROSINEČKI: Na nek način drži, ker nismo nehali obstajati. Ostali člani so med pavzo igrali v drugih skupinah in nikoli nismo zares zapustili odrov. Jaz pa sem bil takorekoč na dopustu, takrat sem se zaposlil kot učitelj za glasbo in sem koncerte zamenjal za pevske zbore in nastope z otroki.
ROCKER.SI: Si vedno verjel, da se boš vrnil v glasbeni posel?
DUŠAN PROSINEČKI: Ker je bila tehnologija vedno bolj dostopna, sem si skozi leta večkrat rekel, da bi pa vseeno posneli album. Želel sem se vrniti, le čakal sem na pravo priložnost.
ROCKER.SI: Za veliko let ste se razšli. Zakaj je v resnici prišlo do tega? Govorili ste o krizi Balkana. Ste izgubili svoje poslušalstvo?
DUŠAN PROSINEČKI: Mi smo to zelo občutili. Ko se je začela kriza na Balkanu, se je končalo tudi druženje. Ljudje niso več hodili na koncerte, bili so brez denarja, lokali pa so se zapirali. V modo je prišel disko. Koncertne skupine so izgubljale na svoji vrednosti in ljudje so raje hodili v diskoteke. Takrat je bilo pač to popularno, danes o disku skorajda ne slišiš več.
ROCKER.SI: Kakšna je danes glasbena scena v Novem Mestu v primerjavi s tistimi časi?
DUŠAN PROSINEČKI: Glasbena scena v Novem Mestu je bila vedno prisotna. Že pred nami. Danes je še vedno veliko dobrih skupin, ampak nimajo več prostorov, kjer so se skupine lahko predstavile. Generacije so se zamenjale in tisti ljudje, ki so bili prej aktivni, sedaj čakajo nove mlade moči.
ANDREJ ZUPANČIČ: Enaka zgodba, kot je bila v 80. letih prejšnjega stoletja. Takrat so vsi ciljali na Zagreb, Beograd in tudi Ljubljano, na današnji sceni pa je popolnoma enako. Ljubljana je center vsega in mladi fantje tam študirajo ter se izobražujejo, vmes pa se glasbeno povežejo. Večji del časa preživijo tam in glede prostorov jim je veliko lažje. V Novem Mestu smo imeli včasih imeli številne aktivne klube, danes pa so vsi zaprti. Ničesar ni več.
DUŠAN PROSINEČKI: Se pa določeni ljudje vseeno trudijo, to je potrebno priznati. Mogoče se bo v prihodnje odprlo nekaj novih lokalov. Pošteno bi bilo.
ROCKER.SI: Vrnili ste se z na novo posnetimi skladbami, nekakšnim “best of” izdelkom. Kakšne so bile kritike, ko ste na novo preoblekli znane skladbe?
DUŠAN PROSINEČKI: Odziv je bilo zelo dober. Ko smo se odločili snemati, nismo imeli več takšnega statusa kot takrat, zato smo bili povsem brez pritiska in brez pričakovanj. Vsi, ki so nas poznali od prej, so bili navdušeni, da smo nazaj na sceni. To nam je dalo dodatni zagon. In zelo hitro smo začeli dobivati ponudbe za koncerte, tega je bilo kar precej.
ROCKER.SI: Andrej, takrat si ti igral še drugje?
ANDREJ ZUPANČIČ: Takrat sem že zaključil s skupino Dan D, imel pa sem še nekaj stranskih projektov. To je bilo tudi obdobje, ko sem dobil prvo hčerko, zato sem glasbo postavil na stranski tir in se več posvečal družini. Kot glasbenik sem pogrešal nastope, imel sem nekakšno domotožje. Če ne igram, izgubljam energijo in zagon, tudi pri drugih rečeh, zato sem bil izredno vesel, ko smo se z Drevored vrnili. Glasba me drži pokonci in je moja baterija.
ROCKER.SI: Kaj vas tako povezuje, da se je bobnar pripravljen voziti iz Rijeke?
DUŠAN PROSINEČKI: Ljubezen do glasbe. Mi imamo to radi. Ni nujno, da si svetovno uspešen, kitaro lahko igraš iz čistega užitka. Alen pa je bil velik oboževalec skupine Drevored (smeh). Dobili smo ga tako, da smo se pogovarjali, katerega bobnarja bi vzeli, nakar smo dobili idejo, pa zakaj bi moral biti iz Slovenije? Iskali smo bobnarja iz praktično kjerkoli, tudi iz Italije, Nemčije, itd … samo da je pripravljen priti in igrati z nami. V Rijeki so vedno imeli dobre bobnarje, po tem so bili znani, in glede na to, da smo na jugu države, nismo spet tako daleč stran. Slišali smo za Alena in pod našimi grožnjami seveda ni mogel reči ne. Prišel je k nam na Dolenjsko, dobili smo se pri prijatelju in hitro je privolil, ker je glasbo poznal že od prej. Zanjo je rekel: “Sviđa mi se.” (smeh).
ROCKER.SI: Primož pa je prišel kot zadnji, prej ste imeli na kitari Tomaža Zorka. Kako se je oblikovala ta zadnja postava?
ANDREJ ZUPANČIČ: Približno dve leti smo skupaj, ampak nismo veliko nastopali. Lansko leto sem si huje poškodoval roko in smo morali kar nekaj koncertov odpovedati.
DUŠAN PROSINEČKI: Tomaž se je odločil za svojo glasbo pot, zato smo iskali novega kitarista.
ANDREJ ZUPANČIČ: Na srečo smo dobili Primoža, ki je izvrsten kitarist. Tudi kot človek je enkraten, zato smo se hitro ujeli, ampak moja poškodba je žal naredila svoje in morali smo izpustiti leto dni. Generacijsko smo kar razdeljeni, ampak smo veseli, da je tako. Različni stili igranja, ampak na koncu še vedno ugotoviš, da imamo nekaj skupnega. Prav v užitek je igrati z njimi.
ROCKER.SI: Za “sredinski rock” vas označujejo, se strinjate s to oznako? Radijski uredniki vas kljub temu, da niste več tako aktualni, zelo radi zavrtijo. Čemu to pripisujete? Vaše skladbe so jasno prijetne za uho, ampak to ni vedno merilo.
DUŠAN PROSINEČKI: Vedno smo si želeli ustvarjati brezčasno glasbo. Takšna glasba nikoli ne zastari. Vedno smo stremeli k temu, da imamo neko zgodbo in unikatnost v zvoku. Žanr nas ne zanima. Vrtijo nas pa zato, ker so naši posnetki kvalitetni in to so skladbe, ki jih ljudje danes že poznajo. Tudi mi nismo vsem všeč, če govorimo o radijskih urednikih. Osnova je, da imaš dobro pesem. Pesem, ki se dotakne ljudi. Moja kritika današnje slovenske glasbe bi bila, da se vse preveč gleda na trenutno situacijo in kaj je ta trenutek popularno. Tisto, kar je danes aktualno, če to igraš, si v bistvu že zastarel. To je že naredil nekdo pred tabo. Skupina mora odkriti svoj zvok. Ostalo je zgodovina.
ANDREJ ZUPANČIČ: Radiji se ne trudijo, da bi privabili nekaj novega. Cel kup dobrih izvajalcih imamo, ampak jih redko kdo pozna. Mediji ne privabljajo takšnih skupin.
DUŠAN PROSINEČKI: Radijske postaje vodijo posamezniki, ki nimajo pravih kompetenc. Nimajo znanja, da bi presodili, kaj je kvalitetna glasba. Mi smo patrioti in za nas je slovenski jezik obvezen. Kot je v Veliki Britaniji osnova angleščina, tam namreč ne boš slišal veliko francoske ali nemške glasbe. Besedilo mora imeti zgodbo, glasba pa mora biti inovativna. Če ti na album uspe posneti tri takšne skladbe, si že zmagal. To je že velik dosežek, tudi za svetovno znane skupine. Radijske postaje pri nas pa si lastijo ljudje, katerih cilj ni spodbujanje kvalitetne glasbe, ampak se gre v prvi vrsti za trženje in lastništvo. Ne podpirajo kulture. Naloga radija ni zgolj služenje denarja, ampak izobraževanje poslušalstva. Skrb za kulturo prostora, v katerem se nahajamo. Če gledamo zgodovino, so bili evropski radiji v lastništvu večinoma angleškega kapitala. Danes pa so svetovni radiji v službi špansko govorečih držav. In če opaziš zadnjih nekaj let, je španska glasba močno prisotna na trgu. Zato, ker so oni lastniki založb, ki so jih pokupili od Angležev. Zato imamo toliko latino glasbe.
ROCKER.SI: ‘Daleš od ponorelega sveta’ je bila prepovedana, ker je imela sporno tematiko o lačnih otrokih. Danes si verjetno lahko privoščite reči karkoli želite.
DUŠAN PROSINEČKI: Danes me pri pisanju besedil ganejo iste tematike kot nekoč in socialna besedila se tičejo vse. Ljubezenske pesmi so mi zanimive predvsem zato, ker me spomnijo na mladost, ampak socialna tematika je tista, ki se dotakne ljudi na najširši ravni. Nikoli me niso zanimala besedila na prvo žogo, pa čeprav so lahko takšne skladbe izredno simpatične, bodimo iskreni. Slovenci imamo bogato zgodovino ljubezenske poezije, na to smo lahko ponosni.
ROCKER.SI: Kako si shranjuješ ideje za besedila?
DUŠAN PROSINEČKI: Zapišem si jih na listke in dam v škatlo. Resnično. Namečem jih notri in potem jih vlečem eno za drugo ven (smeh). Potem se odločim, kje bom začel.
ROCKER.SI: Svetuješ branje knjig za pisanje dobrih tekstov, mar ni tako?
DUŠAN PROSINEČKI: Ogromno knjig moraš prebrati. Absolutno. Če želiš pisati dobra besedila, moraš prebrati na stotine knjig. Pisanje knjige je na višjem nivoju, o tem ni dvoma, ampak tudi glasbeno besedilo mora izhajati iz istega načina muziciranja ter skladanja besed.
ROCKER.SI: Koliko knjig si prebral v življenju?
DUŠAN PROSINEČKI: Več kot jih lahko preštejem. Knjige berem tedensko, če ne dnevno.
ROCKER.SI: Za pisanje kvalitetnih besedil moraš biti v stiku s samim sabo in verjetno tudi družbeno razgledan, sploh kadar govorimo o socialni tematiki. Lahko ponudiš kakšen nasvet, kako izboljšati tehniko pisanja?
DUŠAN PROSINEČKI: Za besedila? Imam jih milijon. Ampak vak mora najti svoj proces. Jaz berem veliko knjig in s tem treniram besedni zaklad. Z velikim besednim zakladom lahko pišeš dobro poezijo. Eden od nasvetov bi bil, da pri gledanju televizije opazuješ in si pišeš na listek. Od osnovne ideje, ki si jo videl na televiziji, se potem lotiš ustvarjanja širšega koncepta, torej vseh možnosti, ki jih lahko izpelješ. In z besedami, ki opisujejo tisti dogodek, potem ustvariš zgodbo.
ROCKER.SI: V živo boste predstavljali album ‘Na zahod’ iz leta 2017. Ta album ste izdali pri založbi Nika. Izbrali ste zanimivo tematiko migracij ljudi na zahod, predvsem v Ameriko. Je to nekaj, kar vas je zaznamovalo in čudilo?
DUŠAN PROSINEČKI: Ogromno ljudi se je odselilo v Ameriko, še posebej z Dolenjske in Bele Krajine. Ta tema se mi je zdela izredno zanimiva, kajti takrat, ko smo snemali, je začelo odhajati tudi vse več mladih. Kar me ne bi motilo, še več, veselilo bi me, če bi šlo zgolj za izobraževanje v tujini, ampak izgubljamo naše ljudi. Ne želijo se več vrniti. Ta tema se mi zdi vedno aktualna, ker nas je premalo, da bi se selili v tujino.
ROCKER.SI: Ampak glasbeno pa težko prodremo v tujino.
DUŠAN PROSINEČKI: Ne gre toliko za kvaliteto, ampak za marketing. Vprašanje se pojavi, če je skupina zanimiva za trg v tujini, predvsem pa so potrebna denarna sredstva in dobra promocija. V tujini so vezani na svoje, zato bodo najprej uredili svojim skupinam. Imajo pravilen odnos. Tudi italijanske zasedbe niso uspele v tujini, z nekaj izjemami seveda. Zato pa pravim, da v Sloveniji je v glasbi obvezen slovenski jezik.
ROCKER.SI: Kakšna so vaša pričakovanja za veliko vrnitev na odre? Mnogi se sprašujejo, če še delujete in ustvarjate. Kakšen odgovor imate pripravljen za njih?
DUŠAN PROSINEČKI: Radi bi odigrali čim več koncertov in posneli čim več novega materiala. V vsakem primeru delamo na novem, tretjem albumu, ampak kdaj bo izšel, je pa že drugo vprašanje (smeh).
ANDREJ ZUPANČIČ: Čim več igranja in čim manj poškodb!
