Legendarna dolenjska skupina Drevored, katere začetki segajo v daljno leto 1979, je naposled le prišla v Ljubljano, in sicer v veliko dvorano Orto Bara, kjer jih je z velikim aplavzom pričakala dobre glasbe željna množica. Zbralo se nas je manj, kot bi si band zaslužil, a časi niso rožnati. Tokrat so prišli na oder celo nekoliko bolj zgodaj kot ponavadi – po ukazu oblasti, kakopak – v času dneva, ko praviloma naše glavno mesto ni še prebujeno, toda čim je zazvenela Drevored glasba, so vse skrbi izginile.
Po vseh težavah, odpovedih koncertov in res visokih ovirah, ki jih je sproducirala ponovno vstajajoča pandemija (prihod bobnarja v našo državo je bil zavrnjen), so zbrali svojo četo, uglasili kitare, namestili činele in ogreli glasove. Šli so v boj in zmagali. Tokrat se je namreč frontmanu Dušanu Prosinečkemu na backvokalu pridružil tudi bobnar Miha Recelj, skupaj pa sta ustvarjala harmonije, kot jih od njih že dolgo nismo slišali. Če sploh kdaj.
To je to, kar pričakujemo od dobrega slovenskega rocka! Prerez diskografije dveh albumov Dekade (2010) in Na Zahod (2017), kar nanese na dvaindvajset lepih skladb s tipičnim dolenjskim pridihom in močnim ritmom, ki ga je iz ozadja vsiljeval nov obraz v bandu. Svoje sta dodala tudi Primož Hudoklin na vodilni kitari, ki je z vsako naslednjo solažo dokazoval svojo vrhunskost, in pa Andrej Zupančič na basu, ki vedno poskrbi za pristno rock energijo, saj njegovi sprehodi na drugo stran odra, poziranje fotografom in izgubljanje v basovskih linijah postajajo že ikonični.
Tako kot je ikoničen glas Dušana, ki vedno znova oživi kompleksna drevoredska besedila, katerih avtor je kar sam. Govorijo o ljubezni, migracijah v Ameriko, celo o vročem seksu v motelu. Vsebinsko se pogosto naslonijo na še kako aktualno temo preseljevanja mladih čez mejo v boljši in lepši svet (četudi se pogosto izkaže, da je v tujini stanje nič boljše oziroma še slabše). Toda velja opozoriti, da album Na zahod (2017) ni toliko družbenokritičen, kot je refleksiven, saj spregovori o intimnih občutkih samote, tesnobe, strahu in samospoznavanju, s katerim se spopada vsak popotnik v njem neznani svet.
Tudi na koncertu je bilo čutiti tesnobo zaradi dane situacije, publika je namreč pristopila previdno in zadržano, toda Drevored so igrali dalje. Igrali so usklajeno in lepo. Z njimi pa je pelo tudi občinstvo. Upajmo le, da bo premor do naslednjega koncerta tokrat krajši, a verjetno ne bo odvisno od njih. Mogoče je to sloves za nekaj časa, a če se kdo zmore vrniti še močnejši, so to Drevored. Ko bomo na koncerte lahko ponovno hodili sproščeno in brez mask, ko bo zrak čist, takrat računajte na njih.
Dolenjska zasedba je bila ustanovljena leta 1979 v Novem mestu in je aktivno delovala vse do leta 1989. V tem času je ustvarila kar nekaj izjemnih skladb in je z uspešnicami, kot sta ‘Daleč od ponorelega sveta’ ter ‘Poletna noč’, dobila prav poseben, kultni status v zibelki dolenjskega rocka. Kljub temu so svoj prvenec ‘Dekade’ posneli šele leta 2009, ko so se pred tem za skoraj 20 let poslovili od glasbenih odrov. Zasedbo poleg ustanovnega člana Dušana Prosinečkega (vokal, kitara) uradno sestavljajo še Primož Hudoklin (kitara), Andrej Zupančič (bas kitara) in Alen Tibljaš (bobni).
