Đorđe Balašević maja v Cankarjevem domu

12. maja bo nastopil v Cankarjevem domu.
12. maja bo nastopil v Cankarjevem domu.

Đorđe Balašević se z ekskluzivnim koncertom v Cankarjevem domu vrača v Slovenijo! 12. maja bo ljubljanski publiki Đole tokrat predstavil nov projekt ‘Kalendar mog detinjstva‘ – koledar mojega otroštva, s katerim je pred kratkim že nastopil v Zagrebu in kar štirikrat razprodal koncertno dvorano Lisinski, v Beogradu pa je trikrat razprodal Kombank dvorano.

O avtorju

Đorđa Balaševića verjetno ni potrebno posebej predstavljati. Najbolj je znan kot glasbenik – kantavtor, hkrati pa je tudi pesnik, pisatelj, igralec in režiser. Balašević je odraščal v Novem Sadu, poezijo pa je začel pisati že v osnovni šoli. Začetek njegove glasbene kariere sega v leto 1977, ko je postal član glasbene skupine Žetva. Pred začetkom samostojne kariere leta 1982 je bil tudi član skupine Rani mraz, s katero je leta 1978 nastopil na festivalu v Opatiji. Takrat je v skupini nastopal tudi Bora Đorđević, ki jo je kmalu zatem zapustil in ustanovil Ribljo Čorbo. Leta 1979 je Balašević kot član skupine Rani mraz zmagal na splitskem festivalu s pesmijo „Panonski mornar“. V tem obdobju je sodeloval kot tekstopisec tudi z Zdravkom Čolićem in skupino Srebrna Krila. S skupino Rani mraz je posnel še dve uspešnici, pesem “Priča o Vasi Ladačkom” in “Život je more”. Leta 1982 je zapustil skupino in se posvetil samostojni glasbeni karieri. Istega leta je izdal album „Pub“ in se podal na jugoslovansko turnejo … V 40-letni karieri je do danes izdal že 15 albumov.

Vedno znova se rad vrača v Slovenijo.
Vedno znova se rad vrača v Slovenijo.

Balašević sam je o svojem življenju zapisal: ‘Ime mi je Đorđe Balašević. Prijatelji me v glavnem kličejo Đole. Rojen sem leta 1953 v Novem Sadu, skozi katerega teče Donava in ki je formalno v Evropi. Hodil sem v gimnazijo, ampak nisem maturiral. Študiral sem geografijo, ampak nisem diplomiral … Vojaško obveznost sem opravil v celoti, nisem niti kaznovan niti kazensko preganjan in nisem bil član Zveze komunistov. Prejel sem najvišja družbena priznanja, od katerih nimam nobene koristi. Posnel sem mnogo plošč: »Daj Bog, da se pozlatijo …« Službeno sem uspešen, hvala za vprašanje, in eden od uspehov je moja zadnja jugoslovanska turneja, maja 1990 – zadnja jugoslovanska, ne moja … Komaj čakam, da vidim, kdo bo naslednji napolnil Skopje, Niš, Beograd, Sarajevo, Zagreb in Split. Pred navalom narodne glasbe sem se umaknil v utrjene gradove. Srečno sem poročen z Olivero in sem ponosen oče dveh lepih hčerk in sina. Tisti, ki me imajo radi po glasbeni strani, vedo dosti o meni …’