Sledi nadaljevanje prispevka Savršeni Marginalci od zadaj: tam, kjer se “Basta estrada” zares začne (BTS zapis Maje Mekina o snemanju videospota, ljudeh v ozadju in filingu, ki se ga ne da zaigrati. Avtorica: Maja Mekina
Kar se glasbe in poslušanja tiče, res nisem od včeraj. Albumov ne predelam po sistemu eno poslušanje in že vse vem.Najprej jih poslušam bolj mimogrede, na slušalke, da začutim energijo, melodičnost in tisti prvi filing. Šele potem pride drugi krog, ko se začnem zares posvečati podrobnostim. In tega se ne da pošteno predelati v enem dnevu.
Ravno zato mi je Siempre Marginal tako dober album, ker me ni zagrabil samo na prvo žogo, ampak je ostal z mano tudi potem, ko sem začela bolj natančno poslušati, kaj se v teh komadih sploh dogaja. Meni osebno je fenomenalen. Zame je to popolnoma nova smer benda. Po moje se ga sploh ne da resno tlačiti v primerjave s Hladnim pivom. To je nekaj drugega: sveže, hitro, nezateženo, družabno, z zelo prepoznavnim Krmpovim vokalom in z ravno prav idejami, da te vseskozi nekaj preseneti. To smo čakali. Končno punk, ki ni zategnjen. Končno bend, ki si upa biti odprt, živ in čisto svoj.
Ful mi je všeč tudi to, kako je album posnet in zmiksan. V njem je ogromno večglasnega petja, back vokalov in drobnih dodatkov, zaradi katerih komadi ne zvenijo prazno, ampak bolj polno, bogato in živo. Pa še nekaj je: album gre skozi uho zelo prijetno, vsak komad pa ima v sebi dovolj preobratov, da ti niti za sekundo ne postane dolgčas. Enkrat te požene naprej, potem se malo umiri, pa spet obrne drugam. Ravno zaradi tega deluje tako suvereno in močno. Še ena stvar, ki mi je res pomembna: to je happy punk. Ni neka zategnjena depra, ni temačnost zaradi same sebe, ampak album, ki ima energijo, humor, naboj in tisto pravo živost, zaradi katere si ga želiš poslušati še enkrat.
Če bi morala na koncu izpostaviti tri komade, ki so me najbolj zagrabili, bi to bili Drop The Bomb!, Spejs Kauboj in OrMario, OrMarija?
Drop The Bomb! me je zagrabil zaradi direktnosti, ostre ritmike in surovega šusa, ki ga ima. V njem sem končno ujela tudi tisti mali delček, ki me je ves čas cukal za uho: košček melodije me spomni na Pravo ja od Hladnega piva. Ne kot kopija ali poceni citat, ampak kot hiter migljaj nečesa znanega, ki ga komad potem čisto po svoje odpelje naprej. In mislim, da sem še v enem komadu na albumu ujela podoben droben odmev, samo ga za zdaj še nisem uspela dokončno uloviti.
Spejs Kauboj pa je zame čista mala zmaga. Začne se v brzini, potem pa naredi skoraj preobrat za 180 stopinj in se po nekaj minutah prelevi v nekaj čisto drugega, kar te res preseneti. Ravno to mi je noro dobro. Kot da te komad najprej zgrabi za rokav, potem pa ti še pomežikne in reče: čakaj, zdaj pride pa še nekaj drugega. In res pride. Ta zasuk je ravno prav nepredvidljiv, da ti komad ostane v glavi še dolgo potem.
OrMario, OrMarija? pa je čisto druga zgodba. Lep, miren in perfekten zaključni komad albuma. V njem se vse skupaj lepo umiri, sliši se violina Marka Firsta, dodatni vokali Adalberta Turnerja Jucija in Kristine Tine Kresnik pa komadu dajo še mehkejši, skoraj filmski občutek. Pri produkciji je pomembno sodeloval tudi Ivan Havidić, mastering pa podpisuje Paul Logus. Ravno zaradi tega deluje komad kot res lep in domiseln zaključek albuma. Ne nekaj na silo nalepljenega za konec, ampak komad, ki lepo zapre vrata za sabo.
In ja, tukaj je treba obvezno omeniti tudi ostale sodelavce, ker se tak album ne zgodi samo iz enega glasu in ene dobre ideje. Album dodatno širijo gostujoči glasbeniki, med njimi Adalbert Turner Juci, Mario pl. Lončar, Jakša Jordes, Branko Glavan, Zvjezdan Levinger, Hrvoje Prskalo, Lara Antić Prskalo, Marko First in Kristina Tina Kresnik. Ravno ti dodatni glasovi, prispevki in instrumenti naredijo, da vse skupaj zveni bolj bogato, bolj polno in bolj zaokroženo.
To logiko nosi tudi naslovnica albuma. Na prvi pogled deluje kot mali punk manifest: kričeče barve, irokeza, gibanje, ulica, kasetar in občutek, da stvar noče stati pri miru. Ne deluje kot nostalgičen poklon preteklosti, ampak kot vizualni znak, da bend res stoji v neki novi, svoji smeri. Glasno, samosvoje, ulično in ravno prav na robu. Za naslovnico albuma je iz javnih objav jasno navedeno ime Boris Kuk, pri nekaterih vizualih za posamezne single pa avtorstvo ni vedno jasno podpisano, zato tega raje ne ugibam.
Pa še ta njihov krokodil. Ravno prav siten, ravno prav zabaven in ravno prav punk, da ti ostane v glavi skoraj tako hitro kot refren.
In mogoče je ravno v tem največji čar albuma Siempre Marginal: da zna biti direkten, hiter in nabit, pa hkrati dovolj igriv, razgiban in pameten, da te ne spusti tako hitro iz glave.