DEMETER BITENC: Najprej hvala za vabilo. Res se mi zdi lepo, da se mladi še vedno zanimate zame. Veste, moja težava je, da živim v sedanjosti, črpam iz preteklosti in lovim prihodnost.
Časi so izredno dinamični in zato imam zelo rad kontakt z mladimi. Ker vi živite v sedanjosti in le od vas lahko dobivam impulz za naprej. Zato sem res vesel, da ste se spomnili name.
ROCKER.SI: Ker ste navkljub častitljivim letom še vedno izredno vitalni in ste, kot ste že dejali uvodoma, še vedno radi v stiku z mladimi, se zdi prihajajoče vprašanje več kot primerno: Kako bi primerjali današnjo mladino s tisto iz preteklosti?
DEMETER BITENC: Veste, to je zelo težko. 21. julija bom star 95 let in v tem času se je zamenjalo kar nekaj generacij (smeh).
Kraljevina Jugoslavija, italijanska in nemška okupacija, obdobje socializma in obdobje samostojne Slovenije. Seveda so opazne razlike. Ne zgolj v letih. Na mladino zmeraj vpliva obdobje, v katerem odrašča. Moja mladost, ki je trajala, reciva do leta 1941, je bila vsekakor drugačna od tvoje. V obdobju moje gimnazijske dobe mladina ni bila tako sproščena, prav tako nismo imeli tolikšnih možnosti, kot jih imate danes.
Za gimnazijce je veljala hora legalis (policijska ura, op. a.), ko po 22. uri nismo več smeli biti na javnih mestih. Seveda smo kršili pravila, a pustiva zdaj to (smeh). Drugače pa je to obdobje zaznamoval izredno močan vpliv staršev, saj so ti v veliko primerih predestinirali svoje otroke. Prav tako ni bilo tolikšne spolne svobode.
Čeprav sem v hotelu, ki so ga vodili moji starši, “spolne skrivnosti” zaradi svojega športnega slovesa in posledične privilegiranosti med ženskimi gosti spoznal relativno zgodaj, so bili takratni časi veliko bolj zavrti. Navkljub povedanemu pa so bili časi moje mladosti veliko bolj romantični. Mi smo ženske zapeljevali in osvajali, saj so se slednje dovolile oboževati in prositi. Vi pa danes vse skupaj naredite z najkrajšo ljubezensko ponudbo. “A bi?” “Bi!” Da malo ironiziram vse skupaj.
Drugače pa sem se v tistih časih veliko ukvarjal s športom. Predvsem s smučarijo in tenisom. To je bilo še pred dobo smučarskih skokov. In lahko rečem, da sem za tiste čase kot “mulec” dosegal vrhunske rezultate.
Starša sta leta 1931 prevzela v upravljanje novonastali Dom Ilirija (danes Dom v Planici), ki sta ga čez tri leta prevzela v zakup za 20 let. Hotel je zaslovel kot mondeno središče za najimenitnejše goste. Ne samo iz tedanje kraljevine, temveč tudi iz tujine. To je bilo obdobje začetka smučarskih poletov, obdobje, ko je Planica postajala slavna v širšem športnem svetu (svetovni rekordi od 92 metrov leta 1934 do 118 metrov leta 1941).
Mene so starši predestinirali za hotelirski poklic. Po končani trgovski akademiji naj bi odšel na hotelirsko šolanje v Švico in prevzel hotel.
Starša in jaz smo se rodili v Ljubljani, kjer smo tudi živeli. Vse do njunega odhoda v Planico, po katerem sem v Ljubljani ostal sam in nadaljeval s šolanjem. Med šolanjem sem stanoval pri zasebnikih, ki so takrat oddajali sobe in nudili oskrbo za študente. S starši sem imel stalne stike – vikende, šolske počitnice itd. sem preživljal v Planici. Če gledam za nazaj, lahko rečem, da sem imel enkratne starše, saj so mi omogočali vse, kar so mi v tistih časih lahko.
Sem pa v tistih časih, ko sem živel ločeno od staršev, postal individualist. Saj sem sam razpolagal s svojim časom.
V tisti dobi sem se pogosto sprehajal tudi po promenadi. Po tisti pravi, ne po tem, kar nam obljubljajo in ponujajo danes. Promenada je včasih potekala od Pošte do Moderne galerije. Ko smo opravili vse šolske obveznosti tistega dne, smo okrog 18. ure po njej pohajali študentje in akademiki ter razpravljali o najrazličnejših temah. Seveda smo se sprehajali tudi v družbi deklet (smeh).
Kljub dejstvu, da so bile naše možnosti za družabno življenje, v primerjavi z vašimi, zelo omejene – edini bar, na primer, je bil zgolj na Nebotičniku – pa je imela njegova takratna oblika prav poseben šarm.
Vrniva se raje na temo (smeh). Veliko sem zahajal tudi v kino in gledališče. Leta 1939 sem tako obiskal fascinantno predstavo Hamlet s šarmantnim igralcem Zvonimirjem Rogozo v naslovni vlogi, ki me je kasneje spravila tudi v gledališke vode. A je bil kljub vsemu film tisti, ki me je kasneje prevzel in zaznamoval moje življenje.
Začetek druge svetovne vojne leta 1941 sem doživel pri starših v Planici. Oče me je tedaj spravil v Ljubljano k priženjenemu stricu in teti, saj se je zbal, da bi me mobilizirali Nemci. Pod italijansko okupacijo je bilo vse skupaj nekoliko lažje. Stric je bil dobro situiran gospod, zdravnik v pokoju z lastno vilo. Pravi bon vivant, ki je zame skrbel kot za lastnega sina. Pod njegovim okriljem sem preživel celi čas vojne.
V času vojne so me Italijani za pol leta dali tudi pod žico, v taborišče Gonars. Je bila pa vojna tudi čas, ko sem dokončal trgovsko akademijo in pri takratnem prvaku ljubljanske Drame Slavku Janu spoznaval skrivnosti dramske igre, ki sem jo študiral vzporedno. Končno sem se dokončno odločil za gledališče.
Svoj gledališki debi sem doživel decembra 1943 v ljubljanski Drami, kjer sem igral v Ibsenovi drami Normanski junaki. Takoj sem začel z velikimi vlogami. Z debijem se je začelo tudi drugo obdobje mojega življenja, saj je bilo pubertete konec. Če gledam za nazaj, je naša puberteta trajala bistveno dlje od vaše. Danes se vi, primerno dinamičnosti življenja, razvijate veliko hitreje.
S koncem vojne leta 1945 se je začelo obdobje socializma. Prva povojna leta je bilo gledališče zelo privilegirano, saj druge zabave ni bilo. Začelo se je tudi nekakšno gojenje gledališke kulture, saj so takratni sindikati svojim članom omogočali brezplačne obiske prireditev. S krepitvijo gledališke kulture se je izboljšal tudi položaj dramskih igralcev. Če so operni pevci imeli poseben status že v predvojnih časih, se je status dramskih igralcev izboljšal šele v novi državi.
V ljubljanski Drami sem nastopal do sredine leta 1954. V slabih desetih letih se naveličaš stvari, sploh če si individualist, saj je teater kolektivna zadeva. Isti ljudje, s katerimi si ves čas tudi na odru, in ženske – skoraj z vsemi sem imel nekaj (smeh). Res je bil čas za spremembe.
Odločil sem se in sprejel angažma v gledališču na Reki, nato pa še v Beogradu. Moj gledališki opus obsega 85 vlog.
Moja gledališka kariera se je končala, ko so Nemci pri nas snemali koprodukcijski film, v katerem sem bil sprva predviden za manjšo vlogo. A je ta zaradi odpovedi sodelovanja s strani enega ključnih nemških igralcev postala večja, saj mi je producent ponudil njegovo vlogo. To sem kakopak sprejel. Že po prvih delovnih posnetkih mi je producent navdušeno ponudil aranžma treh filmov. Seveda pod pogojem, da sem mu ves čas na razpolago. Moral sem se odločiti za svobodni poklic.
Po premisleku, šlo je namreč za zelo tvegano odločitev, sem sprejel ponudbo.
S sprejemom vloge se je začela moja filmska kariera. Od leta 1943 pa do danes nisem imel leta, v katerem ne bi nastopil profesionalno. Ali v gledališču ali v filmu. Do danes se mi je nabralo več kot 220 filmov in 85 gledaliških vlog in ravno danes (24. april 2017, op. a.) sem dobil novo ponudbo. Film je individualen in to mi je odgovarjalo. V gledališču si namreč zaposlen, moraš se podrejati in sprejeti, kar ti ponudijo. V filmu pa se odločaš sam.
Film ima svetovljanstvo, je mednaroden. Ima svoj šarm, saj si v njem obkrožen z ljudmi raznih nacionalnosti. Z njimi si bil v stiku dva, tri mesece, potem pa si znova zamenjal okolje. V gledališču pa je bilo vse bolj statično.
V vsakem filmu, ne glede na njegovo kvaliteto, si moral biti maksimalen, saj je bil vsak lahko zadnji. Vedno moraš biti dober, saj lahko le tako dobiš legitimacijo za naprej. Če gledam nazaj, lahko rečem, da sem zadovoljen s potekom svoje kariere. Da sem imel lepo življenje, ki je bilo ravno prav razburkano in zanimivo (smeh).
V vsem tem času je bilo zanimivo opazovati liberalizacijo družbe, sploh po letu 1970, da se vrnem na tvoje vprašanje. Mladina je, čeprav je živela v socializmu, vedno po tihem škilila na zahod. Sploh po letu 1975, ko je odprtje mej izboljšalo naše potovalne možnosti.
Takoj po vojni, ko so bili popularni sovjetski filmi, se spomnim, da smo hodili gledat ameriške filme, ki so se pretihotapili v repertoar. Ljudje so noreli ob filmih, kot je bil na primer Ples na vodi.
V glasbi je bilo isto. Naprej se je oblast borila proti jazzu, nato proti rocku. Mladina je vedno tista, ki živi v sedanjosti in prodira. Čeprav ne zmeraj zavedno, je slednja vedno revolucionarna. Srednje in starejše generacije so namreč že razvile svoje vsakodnevne vzorce in zato težje sledijo in sprejemajo novosti. Mladina je fleksibilna in strmi k spremembam.
Dinamika današnjih časov je res neverjetna. Od odkritja Amerike do iznajdbe parnega stroja smo potrebovali več kot 200 let. Med vojno, na primer, pa se je hitrost letal večala skoraj vsako leto. Tiste grozne nemške štuke, ki so med vojno bombardirale mesta, so rohnele s 300 km/h, konec vojne pa so ameriški hurikani že dosegali 400 km/h ali celo 450 km/h – Dvajset let po tem pa smo že hodili po Luni.
Tehnologija se razvija strahotno hitro. Res spoštujem vas mlade, ki lahko dohajate vse skupaj. Jaz ne morem več (smeh).
Vzemiva za primer mobilne telefone. 30 let nazaj so stali skoraj 1000 nemških mark, kar je bilo takrat veliko denarja, danes pa jih dobiš skoraj zastonj. Skorajda jih že mečejo za teboj (smeh).
Kljub vsemu pa je napredek prav strašljiv. Poglejte, kam nas je vse skupaj pripeljalo. Čeprav nam razvoj po eni strani olajšuje vsakodnevno življenje, smo po drugi strani ravno zaradi slednjega izgubili velik del svobode. Jedrska energija, na primer. V osnovi gre za odlično stvar, a smo zaradi njene zlorabe dobili Hirošimo in Nagasaki. Svet še danes trepeta pred uporabo atomske bombe.
Mladi živite dosti bolj dinamično, hkrati pa tudi manj kulturno. Kultura je stvar srca, civilizacija pa stvar možganov. In vi živite v civilizaciji.
Zanimivo je tudi, kako ljudje danes manj berejo knjige. Če je bil po knjigi posnet film, je stvar zanimiva. Drugače pa že nimajo časa. Če smo včasih večere namenjali druženju in branju, ljudje danes zvečer gledajo televizijo. Ne pravim, da je stvar slab, samo je res žalostno, da marsikdo po štirih urah sploh ne ve, kaj je gledal. Film namreč zajema zgolj fabulo, ne pa tudi duha knjige.
Človek je tudi nenehno v vojni. Leta 1945 so vsi obljubljali, da bo koncu vojne sledilo daljše obdobje miru. A poglejte, že nekaj let kasneje je prišla Koreja, za njo Vietnam, Irak itd. Nikakor ne smeva spregledati tudi spopadov, ki so se dogajali v naši soseski. Podobno se dogaja tudi v Siriji. Čeprav si pred slednjim zatiskamo oči, gre za svetovni konflikt, v katerega je vključenih skoraj 80 držav. Ob vsem skupaj se zdi, da je, če lahko citiram nemškega filozofa Immanuela Kanta, vojna normalno stanje človeštva.
Če ti življenje na eni strani več nudi, ti na drugi tudi več jemlje.
ROCKER.SI: Bi lahko rekli, da je digitalizacija družbe vplivala na odnos do žensk? Kot ste nakazali, včasih je bilo zapeljevanje nekakšna igra, danes pa je vse skupaj postalo stvar nekaj klikov?
DEMETER BITENC: Seveda, danes je vse elektronsko. Včasih so se dekleta pustila zapeljevati, si pihati na dušo. Danes pa je vsa stvar urejena po nekaj klikih. Ne pozabiva pa, da so danes ženske enakopravne. Kar poglejte, veliko od njih jih zaseda številna ugledna mesta.
Mi je pa všeč današnja sproščenost, saj ste mladi danes v primerjavi z mojimi časi veliko bolj sproščeni. V časih pred drugo svetovno vojno je bil zakon nekaj svetega, nekaj dokončnega. Danes pa se lahko ljudje razidejo s preprostim postopkom.
Ljudje se nenehno spreminjamo. Če se danes z nekom razumeš, še ne pomeni, da bo tako tudi čez 40 let.
Za primer lahko vzameva tudi ples. Fokstrot ali tango sta bila v mojih časih plesa, ki sta nam zaradi načina gibanja omogočala, da smo se s plesalkami dogovarjali za nadaljnja srečanja. Danes pa se zdi, da mladi plešete drug mimo drugega.
