Def Leppard veljajo v mojem delu vesolja za bend, do katerega gojim mešane čustva. Če lahko High ‘n’ Dry (1981), del Pyromania (1983) in večino prvenca poslušam kadarkoli, je s preostankom zgodba nekoliko drugačna. (Pre)velik del namreč zaznamujeta osladnost in generičnost, kar gre pripisovati predvsem uspehu plošče Hysteria (1987) in uničenju dvojca Clark – Willis. A to ne pomeni, da novemu materialu ne namenjam pozornosti. Tako je svojo priložnost dobil tudi sveži Diamond Star Halos, ki je nasledil bendov istoimenski album iz leta 2015 in nadaljuje neslavno tradicijo 7-letnega izdajanja plošč.
Pozabljivim uvodnim singlom je sledila tudi primerna celota. Album se namreč preveč zanaša na svojo preteklost, zaradi česar deluje zelo plehko in prisiljeno. Kakor da je zasedba hotela unovčiti prihajajočo The Stadium Tour turnejo. Da so zbrali svoje dosedanje uspešnice, jih vrgli v mešalec, nato pa iz njega skušali potegniti nove. Ustvariti album samo zato, da bi se izognili oznaki “nostalgični akt.” Ob čemer se lahko vprašamo tudi, ali gospodje morda niso zašli v zapoznelo krizo srednjih let? Sploh ob ‘U Rok Mi’ in podobnih umotvorih, ki zvenijo kot ceneni poskusi obujanja mladosti.
Nova plošča z vidika produkcije in izvedbe sicer zveni dovršeno, a kaj ko vse zveni isto. Kot nekaj, kar smo slišali že prevečkrat. Pretirano zanašanje na račun preteklosti tako uniči še tistih nekaj zanimivih momentov, ki jih premore album. Ali je tako težko sprejeti starost in se prilagoditi? Če so se lahko Europe, zakaj se ne bi tudi Def Leppard?
Ocena: 1,5/5
Seznam skladb:
1. Take What You Want
2. Kick
3. Fire It Up
4. This Guitar [feat. Alison Krauss]
5. SOS Emergency
6. Liquid Dust
7. U Rok Mi
8. Goodbye For Good This Time
9. All We Need
10. Open Your Eyes
11. Gimme A Kiss
12. Angels (Can’t Help You Now)
13. Lifeless [feat. Alison Krauss]
14. Unbreakable
15. From Here To Eternity
