Nekateri bendi zaradi pandemije že dalj časa sedijo na novih albumih in čakajo na primeren trenutek. Drugi pa navkljub koncertnemu postu ustvarjajo dalje. Eni takšnih so tudi Deep Purple, ki so se lani metaforično vrnili h koreninam. 16 mesecev po izidu Whoosh! (2020) je namreč izšla zbirka priredb, ki je svoje ime dobila po šali Iana Gillana. Stranski produkt nezmožnosti druženja in skupinskega ustvarjanja nove glasbe, pod katerega se je kot producent znova podpisal Bob Ezrin; celoten album zaznamuje dejstvo, da je bil posnet ločeno, nato pa združen v smiselno celoto.
Snemanje priredb je v mojem delu vesolja tvegana poteza. Podobno kot “tribute” kompilacije, kjer nekaj zadane, precej pa tudi zgreši. Kar do neke mere velja tudi za Turning to Crime. Deep Purple so namreč izvajalec s tolikšnim katalogom, da imajo (vsaj pri meni) izbori priredb nižjo prioriteto. Kultne klasike, kova Made in Japan (1972), Deep Purple in Rock (1970) in Stormbringer (1974) ali pa navsezadnje Whoosh! (2020), bodo prej potešile potrebo po njihovi glasbi, kot pa zbirka priredb. Kar pa ne pomeni, da si Turning to Crime ne zaslužil svoje priložnosti.
Plošča nam tako ponuja 12 skladb, ki so jih z glasovanjem izbrali člani banda. Pestro mešanico raznoraznih vplivov, ki prinese temu primerne rezultate. Če ‘7 and 7 Is’ poskrbi za obetaven začetek, bo že naslednja poskrbela za zdrs kakovosti, naslednja pa bo spet popravila okus. Pri čemer je potrebno pojasniti, da se pripomba o zdrsu ne nanaša na samo izvedbo, saj Gillan (ko poje znotraj svojega registra in ne poskuša zadeti visokih tonov) in tovariši še vedno obvladajo svojo obrt. In kar je še pomembnejše, pri tem se tudi zelo zabavajo. Ampak na samo izbiro skladb, saj nekatere enostavno rečeno niso bile ustvarjene za pevčev vokal (npr. ‘White Room’); kar je do neke mere sicer sprejemljivo, saj izbrana množica ne vsebuje niti ene skladbe, ki jo je predlagal sam. Delen razlog je tudi to, da je bend ponekod preveč sledil originalom. Navkljub vsemu pa nam plošča navrže tudi kar nekaj zanimivih presenečenj, od katerih še posebej izstopa ‘The Battle of New Orleans.’ Prepričljiv dokaz, da si bend tudi po več kot petih desetletjih še vedno upa biti drugačen. Razmišljati izven okvirjev “običajnega Deep Purple” zvoka.
Turning to Crime predstavlja prijetno popestritev pandemične dobe, kar pa je tudi vse. Nekakšno vmesno postajo, ki bo z izidom naslednjega albuma najverjetneje obstala v ozadju. Postala “še en Deep Purple album,” ki bo dokazoval, da ustvarjalna sla zasedbe ni usahnila niti po več kot petih desetletjih.
Ocena: 2,5/5
Seznam skladb:
1. 7 and 7 Is (Love)
2. Rockin’ Pneumonia and the Boogie Woogie Flu (Huey “Piano” Smith)
3. Oh Well (Fleetwood Mac)
4. Jenny Take a Ride! (Mitch Ryder & The Detroit Wheels)
5. Watching the River Flow (Bob Dylan)
6. Let the Good Times Roll (Louis Jordan & the Tympany Five)
7. Dixie Chicken (Little Feat)
8. Shapes of Things (Yardbirds/Jeff Beck Group)
9. The Battle of New Orleans (Johnny Horton)
10. Lucifer (The Bob Seger System)
11. White Room (Cream)
12. Caught in the Act (Going Down/Green Onions/Hot ‘Lanta/Dazed and Confused/Gimme Some Lovin’) (Moloch/Booker T & the MGs/Allman Brothers Band/Jake Holmes/Spencer Davis Group)
