Nekaj novega, pred tem pa še nekaj starega. Pred prihajajočo izdajo novega albuma skupine Deck Janiels in njegovo premierno zabavo je napočil čas za obnovitev znanja o debiju On the Rocks, ki je bil izdan leta 2013.
Studijski prvenec, prepojen z elementi starošolskega in prvinsko umazanega rock n’ rolla, že s svojim zunanjim videzom napoveduje vrnitev v zlato dobo žanra. Ovitek namreč prekriva mična mladenka, ki v družbi dodobra napolnjenega kozarca vode življenja, kot so viski nekoč imenovali stari Kelti, več kot očitno kliče po še eni divji noči v baru. Notranjost pa ni nič drugačna. Ženske, viski in rock n’ roll.
Studijskega prvorojenca Deck Janiels odpira motoristična Road Rage, ki že takoj na začetku pokaže, kako bo potekal album. Jasno, glasno in brez preživelih. Čeprav skladba uvodoma nekoliko spominja na Girls, Girls, Girls dolgolasih rokerjev Motley Crue, je nadaljevanje povsem drugačno. Dekadenčni Sunset Strip s konca osemdesetih tokrat nadomesti svet zakajenih obcestnih beznic, kjer so sredi sedemdesetih kraljevali AC/DC, ZZ Top in pa seveda Motörhead.
Tempo ostaja nespremenjen tudi v nadaljevanju, ko nas Last Days Of Paradise več kot očitno opomni, da objokovanje mladosti ne pelje nikamor. Življenje je treba živeti sproti, tukaj in zdaj. Od začetne šablone ne odstopata niti The One And Only in Dirty Honey. Kombinacija zakajenega raskavega glasu pevca Tineta Žnidaršiča in acdcjevskih kitar Mitje Groznika in Gregorja Vrtnika doseže svoj vrhunec s skladbama Mom Boucher in Jack N’ Beer, s katerima skupina ustvari polnokrvno vrnitev v čase albumov Dirty Deeds Done Dirt Cheap (1976) in Let There Be Rock (1977), le da Bon Scott tokrat poleg alkohola v enormnih količinah uživa še tobak. Album nadaljuje zztopovska boogie woogie stvaritev She, s katero album zajadra v nekoliko mirnejše vode. Po pozabljivih On My Mind in Where Will You Go? skupina z Rock The Ground še zadnjič pretrese tla in poskrbi za popoln zaključek.
Glede na kronično nepopularnost žanra zadnjih nekaj let je izdani album več kot odlična popestritev obubožane scene. Če se po večkratnem poslušanju zdi, da bi album lahko vseboval še kakšno dodatno skladbo, je izbira takšnega formata povsem razumljiva. Nekaj več kot polurna dolžina je namreč idealen čas za albume takšnega kova: hitro, udarno in brez slabosti. Vsako odstopanje zgolj povečuje možnosti za spodrsljaj. Se še spomnite AC/DC in Black Ice (2008)? Skupina se je po 8-letnem predahu vrnila z močnim albumom, ki pa je zaradi dodatne kopice podpovprečnih skladb izgubil svojo koherentnost. Aktualni Rock Or Bust (2014) napake ni ponovil.
On The Rocks tudi po treh letih od izida še vedno zveni sveže in energično ter tako lajša čakanje na drugi del. Čeprav nadaljevanja debijev obdaja zlovešče prekletstvo razpada skupin, številni bendi so namreč v času drugega albuma prekinili svoje delovanje, upam, da bo rohneči vlak Deck Janiels divjal dalje. Na novih deset skladb in na novo veliko željo po še!
