DEATH ANGEL: ‘Humanicide’ (2019)

Thrash veterani Death Angel, ki so s svojo glasbeno potjo začeli davnega leta 1982, so se letos vrnili z novim studijskim albumom, ki je izšel pod okriljem založbe Nuclear Blast Records. Izid plošče nadaljuje bendovo tradicijo, začeto leta 2010, ki veleva, da na vsake tri leta napoči čas, ko angel smrti znova razpre krila in v svet pošlje novega podanika.

Da ne zaidem preveč. Producentsko taktirko albuma je znova prevzel Jason Suecof. Izid novega albuma je prav tako postavil še en rekord, kajti z njim je zasedbi uspelo ustvariti niz, znotraj katerega so z isto postavo nepretrgoma izdali največ plošč.

Pregled skladb

Album odpira dramatična ‘Humanicide’, ki naznanja, da je pred nami še zanimiva glasbena pot. Direktno v obraz, kot pravijo. Brez olepšav in milosti. Visokooktansko rohnenje nadaljuje tudi ‘Divine Defector’, s katero stopi zasedba še korak dlje. Thrash eksplozija v polnem pomenu besede. In da o samih preskokih, ki se odvijajo znotraj skladbe same, niti ne začenjam.

Z ‘Aggressor’ nam zasedba končno nameni nekaj predaha, ki pa ne traja dolgo. Navkljub počasnejšemu tempu ostaja trdota, podkrepljena z ostrimi spremljevalnimi vokali, nespremenjena. Sem že omenil s  flamenkom navdihnjeno kitaro, ki v zadnjem delu skladbe  z daljave spremlja vse skupaj?

Ploščo nadaljuje motorheadovska ‘I Came for Blood’. Spodobno, a slabše. Morda pa le na napačnem mestu? Podobno velja tudi za nekoliko bolj radijsko usmerjeno ‘Immortal Behated’, ki nam sicer ponudi nekaj impresivnih momentov, od katerih velja še posebej izpostaviti klavirski zaključek, a to je tudi vse.

Z ‘Alive and Screaming’ plošča znova začne pridobivati na obratih. Primerljivo z uvodom, a nekoliko manj navdihujoče, še zmeraj pa več kot skladno s standardi, ki jih predstavlja ime Death Angel. Podobno velja še za en thrashevski biser, skladbo ‘The Pack’.  Doseženi nivo ne upade niti z ‘Ghost of Me’. Zares neverjetno, kako pravoverni so ostali nekateri.

Ploščo nadaljuje nekoliko drugačna ‘Revelation Song’. Izdelek s potencialom, ki pa ga slednji žal ni izkoristil. Kot da bi se skladba želela razviti, a bi jo nekaj držalo nazaj.

Z ‘Of Rats and Men’ se album znova začne vrteti v pravo smer, a še zmeraj s premajhnim zagonom, da bi lahko govorili o dostojnem zaključku. Kot da bi se skladba nalezla bolezni svoje predhodnice. Potencial je prisoten, vendar mu nekaj preprečuje, da bi postal to, kar si je (verjetno?) zamislil band.

Z izidom novega albuma so se Death Angel še kako vrnili na glasbeni zemljevid, saj plošča vsebuje vse elemente, ki smo jim lahko priča na njihovih post-združitvenih albumih. Thrashevska tradicija, zvarjena v moderni kovačnici.

Povedano drugače, gre še za en izdelek, kjer je thrashevska tradicija, značilna za obdobje, iz katerega bend izvorno prihaja, deležna glasbenih standardov 21. stoletja. Posledično pa tudi poslušljiva za vse vrste oboževalcev. Za tiste, ki so na krov prišli kasneje in jim zgodnji albumi zaradi svoje surovosti nekako ne gredo v ušesa, univerzalce, ki jim je všeč celoten katalog zasedbe in vedno prisotno zlato sredino, ki so ji všeč zgolj izbrana dela iz celega kataloga.

OCENA: 4/5

Album lahko naročite TUKAJ.