8. januarja 2016 je za svoj 69. rojstni dan in le dva dni pred smrtjo David Bowie izdal petindvajseti studijski album ‘Blackstar‘.
Bowie je ves ta čas bolehal za rakom na jetrih, a bolezen skrival pred javnostjo in v sklopu vseh dogodkov, so mnogi glasbeni kritiki album opisali kot Bowiejevo poslednje darilo oboževalcem in roko na srce, res se zdi, da je velika povezava oziroma zasnova albuma se v vseh pogledih dotika smrti, vsaj kar se besedil in video vsebin tiče.
Sedem novih skladb ter nova neverjetna stvaritev, ki nam jo je podaril Bowie. Sicer zgolj dobrih 40 minut trajajoč album, na katerem pa lahko slišimo še vedno prevlado rocka, seveda s tistim prepoznavnim umetniškim slogom, ki ga je primoral le Bowie. Dodal je veliko elementov jazza, vidi pa se, da je precej eksperimentiral in vključil tudi ostale glasbene zvrsti, na trenutke lahko celo slišimo hip hop in drum and bass.
Gre za težek, temačen, dekadenčni in zdi se, da tudi precej osebno izpovedni album. Bowie je točno vedel, kaj se z njim dogaja ter kako si bodo sledili dogodki, za to je vse skupaj še toliko bolj zastrašujoče, lahko bi rekli, da skorajda bizarno, a vrhunsko izpeljano. Na določeni točki se zdi, kot da je Bowie z albumom res napovedal dogodke, ki si bodo sledili, hkrati pa se zdi, kot da je tudi iz svoje smrti naredil veliko in neponovljivo glasbeno umetnost, kot jo zna le on.
Zdi se, kot da gre za njegov najbolj ekstremni album v karieri, oddaljil se je od klasičnega popa, a pogumno vložil vse druge elemente, ki album naredijo res edinstven, a izrazito temačen in nadvse skrivnosten …
Ali je to res Bowiejevo poslednje darilo oboževalcem? To skrivnost pa je Bowie za vedno odnesel s seboj … tja gor … kjer žari, kot ‘črna zvezda’ in preži na nas.
