Dan D je ena tistih domačih skupin, ki definitivno ne potrebuje posebne predstavitve. Gre namreč za skupino, ki toku kljubuje že vse od leta 1996. Nastala je na pogorišču zasedbe Mercedes band, ki sta jo ustanovila Tokac in Obra. Vmes so se zgodile še nekatere kadrovske spremembe; člani so prišli, nekateri so ostali, drugi so odšli. A zadnjih nekaj let poleg Tomislava Jovanovića ter Dušana Obradinoviča Dan D utelešajo še Marko Turk – Tučo, Nikola Sekulovič ter Boštjan Grubar.
Gre torej za bend, ki je šel čez vrsto sprememb. Lahko bi rekli, da ves čas hodijo nekje po robu, robu med obstojem in razpadom. To je pač njihov način preživetja, ki jim je omogočil izdajo 9 studijskih albumov. V svoji dosedanji karieri so tako ustvarili sila zanimiv in nadvse razgiban opus. Pa naj bo to vštekano, izštekano, akustično, s simfoniki, brez njih, … in zdaj celo z konkretnimi elementi elektronike. Dan D vsakič znova pokažejo, da so izjemno vsestranski, se ne bojijo tveganja in so polni idej. Gredo na vse ali nič. In prav njihova kreativnost je nekaj kar jih ves čas ohranja. Pri življenju. Zanimive. In aktualne.
Zadnjih nekaj let skupina Dan D izvaja projekt »Špil v placu«. Tu gre pravzaprav za serijo intimnih koncertov oz. odprtih vaj, ki se zgodijo nekajkrat letno. Takrat velikani dolenjskega rocka na široko odprejo vrata prostor za vaje v Novem mestu, ter vanj spustijo zvesto publiko. Ker so bile lanske vaje več kot odlično obiskane, in so nanje prišli obiskovalci iz vseh vetrov, so se gospodje odločili, da tokrat vsaj za par dni, v svoj »plac« spremenijo dvorano kluba Cankarjevega doma.
V sklopu tega projekta sta se zgodila dva praznična koncert: prvi na večer Dneva reformacije ter drugi na večer Dneva spomina na mrtve. Mi smo se udeležili slednjega.
Same pohvale, brez pritožb
Lansko leto, v približno enakem koledarskem času, smo lahko prvič slišali kaj nam prinaša aktualni album Knjiga pohval in pritožb, ki je takrat še nosil delovni naslov Milo za drago. To vse se je zgodilo še v domačem Novem mestu. Leto kasneje, po tem, ko je album tudi uradno doživel svojo izdajo v obliki CD-ploščka, pa so se Dan D odločili nadaljevati s serijo intimnih koncertov. Tokrat so se ti zgodili v samem »Mestu literature«. V dvorani s prečudovitim razgledom. Oder so namreč postavili tik pred okna, pri čemer je imela publika dvojni razgled. Nad mesto, nad razsvetljenim ljubljanskim gradom, na zvezde … Tiste na nebu in tiste na odru.
Koncert se je seveda začel z aktualnim materialom, umirjeno skladbo Laži mi. Skladbo, ki se začne s preprostim klavirskim uvodom, kateremu se že po nekaj sekundah pridruži Tokac na vokalu, ki pa se počasi razvije in se mu pridruži še preostanek benda. Skladba, ki nam že v samem začetku pove, da pred nami ni divji rock koncert kot smo jih morda vajeni. To bo v prvi vrsti koncert, ki umiri telo in duha.
Lahko bi rekli, da se je večer začel kar s počasno in nežno predigro, saj je bila že druga skladba večera Sem v tebi. Prav nič sramežljiva skladba nabita s spolno slo, zaradi katere je marsikomu, hote ali nehote, po taktu preskočilo srce. Rdeča nit ostaja tudi v naslednji skladbi, čeprav ta že v samem naslovu nosi kanček ironije. Biti Živ na Dan spomina na mrtve je pač privilegij, ki ni dan vsakomur. V povsem drugo smer nas je popeljala Ca Kho To. Za Dan D precej nenavadna, nekoliko bolj temačna, industrialno obarvana skladba, z minimalnim besednim vložkom. Skladba, ki zveni kot nekaj kar bi brez problema slišali v kakšnem izmed underground nočnih klubov. Ne naredi mi tega je bila naslednja skladba na dnevnem redu. Še ena izmed tistih, kjer v ospredju zasijejo klaviature in nežnost Tokčevga vokala. Tematika ostaja ljubezenska, pozorni poslušalci pa v skladbi lahko zaslišijo tudi preplet melodij iz klasičnega sveta.
Po malce bolj umirjeni Daj mi upanje je sledil Angel. Pri skladbi Trigger za srečo, ki je bila naslednja na vrsti, pa sta na odru v pol temi ostala le še Obra in Tokac. Tolkala so tako spremljale subtilne luči, a to ni pomenilo konca. Ostali člani so se na oder vrnili že pri naslednji skladbi. Zvezde plešejo je več kot primeren naslov za to, kar se je dogajalo na drugi strani zaprtih oken. Sledili sta še romantična Tu in energična Bits, pri kateri tudi Tokac navdušeno udarja po čineli, pod soj luči pa se iz svojega kota vsaj za eno skladbo premakne tudi Tučo. Pri slednji se je tudi nekoliko bolj resnobna publika tega večera vsaj malce sprostila. Med pavzo mi je na namreč na uho prišlo, da je bil koncert, ki se je odvil večer poprej bolj … Živ. Da pa je sam bend v izvedbi bolj suveren. Morda je bolj zadržani energiji iz strani publike botrovalo tudi »praznično vzdušje«? Po precej porednih skladbah nas je pričakala skladba, ki je po svoje precej družbeno kritična. (Jaz sem si našel song in ) Boli me k so besede, ki bi jih bilo večkrat dobro upoštevati in ponotranjiti.
Še ena večeru, ko se spominjamo vseh nam dragih pokojnih primerna, pa je skladba Ožina. Sicer živahna skladba, ki je nastala v sodelovanju s pokojnim soavtorjem besedila Primožem Žižkom – Pimpijem. Spomin na slednjega pa ne ohranjata zgolj omenjena skladba ter njegov samostojni album, temveč živi tudi v nekaterih drugih dandejevskih komadih. Rekli so, Moj problem, Google me, Daj mi daj so le nekatere izmed njih. A za trenutek se še vrnimo h Knjigi pohval in pritožb. Za konec so nam naredili tudi Malo pekla ter zaključili z angleško skladbo Wonder po kateri so oder zapustili vsi člani, razen Tokca. Pa je to res bil zaključek?
Stara pesem, druge note
Ne, to je bila zgolj uvertura v presenečenje večera. Tokac je že res na odru ostal sam, z mandolino v roki, a z namenom. Že je pričel z uvodom v skladbo Rekli so in, se pri tem sprehodil med publiko ter odprl skrivna stranska vrata, za katerimi nas je že pričakoval preostanek zasedbe. Pred nami je bi bil bis šestih skladb, ki nas je popeljal v še eno sila zanimivo obdobje benda. Pred leti so se namreč odločil svoje skladbe, tako kot še marsikdo drug, preobleči v akustična oblačila. Tudi tega projekta so se lotili drugače, premišljeno, dandejevsko pač.
Sama sem imela priložnost temu projektu prisluhniti v živo ob večih priložnostih. Ena izmed njih je bila tudi za 8. marec 2014, ko so nastopili v domačem Kulturnem centru. In takrat sem zapisala sledeče: »Posebnost turneje je tudi ta, da ne gre za klasično akustično izvedbo. Fantje so šli še dlje od ustaljenega in dali akustičnemu konceptu povsem nov pomen. Stare pesmi smo tako slišali v najbolj intimni in razgaljeni obliki. Člane zasedbe pa smo tudi tokrat lahko videli igrati na mnoge, kar malo nekonvencionalne inštrumente, ki so jih spremljali različni posebni efekti (žlica, kuhalnica, ribežen, zvončki, bisernica, ukulele, bariton, mandolina, kuhalnica, orglice, pol-akustičen bas brez prečk, …).«
Tisti, ki turneje Tiho niste uspeli slišati v živo ste tokrat dobili drugo priložnost. Kamn, Plešeš, Počasi, Voda, Čas so skladbe, ki nimajo roka trajanja. Ki odlično zvenijo tako v originalu kot akustično. Ki so večne. Ki jih znamo s srcem in dušo odpeti generacije.
In tudi tokrat nas je bend pogumno pozval k prepevanju. Tako kot se naslovu turneje priteče pa pretirano navdušenega odziva ni dobil. Publika je sicer sodelovala, prepevala, a tiho, kar nekoliko zadržano. Po tudi uradnem zaključku je sicer sledil glasen aplavz namenjen bendu. In očitno je bil slednji le dovolj živahen, da je nazaj na oder priklical Tokca, ki je večer zaključil tako kot večer poprej, s še eno kultno skladbo – Le naprej.
Morda je bila publika tega večera res nekoliko bolj zadržana, hladna in tiha, pa vendar to ni ustavilo benda, da nam ne bi dal tega kar zna dati najbolje – sebe. Za to vam iz srca hvala.
Čeprav sem tudi sama vajena bolj domače, tople, glasne publike, ki bendu vrača z enako mero energije kot jo od njega prejme, pa je bend dokazal, da le gre za skupino izkušenih glasbenikov, ki vedno da vse od sebe. Postregli so s skladbami, ki se dotikajo ljubezni, odnosov, smrti in življenja. Kako primerno. In vendar v vsem tem ostaja nek večini optimizem.
Sama se tako že veselim njihovega naslednjega projekta, in že komaj čakam, da slišim česa se bodo lotili tokrat. Ali če povem kar z njihovimi besedami: Le naprej … ne glej nazaj … Dokler je dobro v očeh, dokler je razlog za smeh.
