Slovenski folksterji zadnja leta ustvarjajo najbolj čutno in romantično glasbo pri nas. Najprej so izdali dva albuma. Prvega, krajšega – Čedahuči EP, na katerem je pet pesmi in drugega v LP formatu, na katerem je deset pesmi, z naslovom Severnica. Sedemčlanska zasedba pa je lansko leto opazila luč ‘Svetilnika’ , ki jih je pripeljal domov v varen pristan.
Za prijetno debato se mi pridruži njihov prvi glas in predstavnik skupine Blaž Učakar.
ROCKER.SI: Vedno ste negovali stik s publiko.
ČEDAHUČI: Veliko smo naučili iz gledališča, ki obravnava četrto steno, ki je v resnici publika. Ta zid, ki je med igralci in publiko, in kako ga uporabljati. Tudi mi smo se igrali s to idejo, tako da smo se večkrat izklopili in zaigrali še akustično. Pogosto se podamo med občinstvo, ki pa soustvarja koncert, tega ne smeš nikoli pozabiti. Vedno moraš reagirati na atmosfero. Skušamo z odrsko postavitvijo postaviti nekakšno zibelko, v katero položimo glasbo.
ROCKER.SI: Koliko ste samokritčni?
ČEDAHUČI: Zelo. Mislim, da preveč. Imamo že kar težavo (smeh). Bolj gre za samokaznovanje, velikokrat pa se zgodi, da imamo o določenem nastopu povsem različne vtise. Individualna izkušnja je pomembna, ampak je bila samokritičnost v preteklosti pogosto pretirana, kar smo ugotovili tudi ob gledanju in poslušanju raznih posnetkov.
ROCKER.SI: Z leti si verjetno pustiš nekaj več prostora za napake.
ČEDAHUČI: Upam (smeh). Res je lepo, ko se sprejmeš v celoti. Mi še nismo na tem nivoju.
ROCKER.SI: Ko je umetnik povsem zadovoljen s svojim delom, je ponavadi to delo všeč samo še njemu.
ČEDAHUČI: Mogoče (smeh). Na to še ne znam odgovoriti. Ne iščemo perfekcije, si pa želimo biti vedno boljši. Včasih sem se preveč ukvarjal sam s sabo. Skrbelo me je, kako bom izpadel, ampak se je to na srečo umirilo. Sedaj mojo vlogo vidim v smislu, da so zadovoljni drugi. Nismo pomembni mi, ki nastopamo, ampak je pomembno, da damo nekaj lepega tistim, ki nas pridejo poslušat.
ROCKER.SI: Kdo je prvi ali pa največji kritik vaše glasbe in tvojih besedil?
ČEDAHUČI: Vedno, ko damo glasbo poslušati drugim, se zgodi neka povezava. To sem zelo dobro dojel, ko sem studijsko skladbo dal za poslušati še prijateljici v avtu. Skupaj sva sedela v avtu, in kot da bi si sposodil njena ušesa, sem skladbo slišal na čisto drugačen način. Res je zanimivo, kako na celotno izkušnjo vpliva, s kom poslušaš glasbo. Imamo kar srečo, da nam naša družba mnenje pove po resnici.
ROCKER.SI: Če se ozreš nazaj, bi kaj naredil drugače?
ČEDAHUČI: To je podobno kot pred smrtjo. Ne obžalujem tistega, kar sem naredil, ampak tisto, česar nisem. Veliko je bilo idej, a nam je zmanjkalo energije. Za te stvari mi je žal. In če smo kdaj preveč hiteli. Nikamor se nam ni mudilo.
ROCKER.SI: Pred kratkim so vašo skladbo zaigrali na ameriškem radiu. Mi lahko poveš kaj več o tej izkušnji, ko si zaslišal svojo skladbo?
ČEDAHUČI: Bilo je povsem nepričakovano in trenutek je bil pravi. Bil sem doma in sem poslušal radio, da bi odkril kakšno dobro skupino, hkrati pa sem ravno razmišljal o tem, kaj bomo naredili s Čedahučiji, nakar sem zaslišal napoved: ‘And now a band from Slovenia called Čedahuči’. Nisem mogel verjeti, potem pa se je res začel ‘Če hočeš, grem’. Dobil sem mravljince, res mi je bilo lepo.
ROCKER.SI: Imaš občutek, da moraš razmišljati že o novem albumu?
ČEDAHUČI: Sploh ne, ampak ravno pospravljal sem, in kadar pospravljam stanovanje, pospravljam tudi v glavi (smeh).
ROCKER.SI: Opazil sem, da je skupina razvila tudi svoj besednjak; čedavideo, čedamajica, huči muči in podobno. Kako je prišlo do tega?
ČEDAHUČI: To je zabavno (smeh). Veliko kombinacij je možnih (smeh). Sedaj imamo že čedakapo, čedamajico … huči-muči pa je nastal iz heca, ker sem se opazil našo spletno stran in kako dolgočasen naslov je imela. Takrat sem jo spremenil v Čedahuči-huči muči. Bil sem ravno v dobrem razpoloženju (smeh).
ROCKER.SI: V intervjuju za promocijo albuma si govoril o nekem drugem svetu, v katerega se umaknete preko glasbe in hkrati vanj ponesete tudi poslušalca. Je glasba za vas pobeg iz realnosti?
ČEDAHUČI: Lahko bil zdržal tudi brez glasbe, ker ne postanem ravno nervozen, če ne igram in ne nastopam. Me pa glasba napolni, obogati in me naredi srečnega. Daje mi stik z ljudmi. Glasbo rodi samota, koncerti pa so stik z ljudmi in mi dajejo energijo. Veliko srečnejši sem, če se ukvarjam z glasbo.
ROCKER.SI: Bomo na koncertih videli kakšno stojnico, kjer bomo lahko kupili najnovejši album ali čedamajico?
ČEDAHUČI: Zadnje čase smo to povsem opustili, ker se nam ni več zdelo smiselno. Na koncertih sicer še prodajamo albume, drugje pa ne. Šli smo ravno v drugo smer od tistega, kar bi mogoče morala delati glasbena skupina. V digitalni obliki naši albumi ne obstajajo. Tisti, ki so želeli kupiti album, so nam pisali preko maila ali družbenih omrežij, in smo jim ga poslali po pošti. Ne bi se rad hvalil z neurejenostjo dostopnosti albuma (smeh). Je pa sigurno zanimiv eksperiment, ker je tako narobe. Nedostopnost je postala prava redkost. Tudi če se nam mogoče ne zdi, je fenomen interneta nov in še vedno se prilagajamo. Utrpela pa sta glasba in človek. Glasba je danes vseprisotna, precej drugače pa je bilo pred stoletjem, ko so se ljudje ob glasbi dejansko družili in zabavali. Preveliko izbiro vsega imamo, in tako kot sva govorila o novem albumu Arcade Fire z naslovom ‘Everything Now’ – vse hočemo takoj in naenkrat. Postali smo neobčutljivi za glasbo.
ROCKER.SI: Na katerem področju pa si zadnje čase še posebno “občutljiv” in čuten?
ČEDAHUČI: Zelo veliko plešem. Sprostil sem se v tem smislu, da nisem več zaprt vase, kar se tiče plesa. Še do nekaj let nazaj je bilo moje izražanje skozi gibanje precej statično, potem pa sem odšel na delavnico plesa brez form. Tam sem na novo začutil, kako lepo se je gibati. In kako ples ojača doživljanje glasbe, ker pustiš, da se glasba spremeni v gib. Eno je, da razmišljaš o glasbi in jo čutiš čustveno, čisto nekaj drugega pa je, ko pustiš, da te premakne.
ROCKER.SI: Bomo na koncertih skupine Čedahuči videli kaj novih plesnih gibov? Če boš zaplesal, ti bomo sledili.
ČEDAHUČI: Bomo videli. Bom poskusil (smeh).
