Kot sem obljubila, so pred vami še vtisi iz zadnjega dne letošnjega Blueslanda. Festivalsko dogajanje je bilo pestro in zagotovo se je našlo nekaj za vsakogar. Prav vsak večer so odlični glasbeniki poskrbeli za nepozabno doživetje. Po petkovem večeru, prežetem z bluesom z elementi rocka, funka, soula, jazza je le prišel tudi čas za pristni ameriški blues. Kot je v navadi, so tudi tukaj organizatorji najboljše prihranili za konec. Za vrhunec vrhuncev pa sta poskrbela neverjetna kitarista Kirk Fletcher in Eric Gales. Ampak lepo počasi, zdaj že malce prehitevam.
KAPITANOV DNEVNIK: 29.6.2019 BIL JE LEP DAN ZA POROKO IN ŠE LEPŠI ZA BLUES
Na kraj dogodka sem tokrat prišla nekje dobro uro pred začetkom dogajanja. Vikend in delo na cestnih odsekih pač rada poskrbita za dolge zastoje. Da bi se izognila nepotrebnim živčnim vojnam in neprestanemu gledanju na uro sem se od doma odpravila že nekaj minut prej. Začuda me je pričakal trg poln ljudi, in verjela sem že, da bo festival danes pokal po šivih. Kar bi bilo nadvse kul. A se mi nekako ni izšlo saj so bili ljudje malce preveč ugvantani za na blues festival. Že čez nekaj trenutkov je bil misterij razrešen in izkazalo se je, da je šlo zgolj za skupino svatov, ki so pričakovali prihod ženina in neveste. Po pogovorih z novinarskimi kolegi sem izvedela, da so bili organizatorji, za voljo ohceti, primorani prekiniti s tonskimi vajami. A, sodeč po zadovoljnih izrazih na njihovih obrazih, jim ta manjši zaplet ni povzročal pretiranih skrbi.
Ker je ravno vikend, ko se človek lahko celo malce spočije in umiri se je tudi samo koncertno dogajanje pričelo v bolj umirjenem duhu. Na oder so kot prvi stopili Shuffle Truffle, troje gospodov v zrelejših letih, ki so k nam prišli iz Avstrije. Gre za sila zanimiv trojec, ki prihaja iz različnih glasbenih okolij, združila pa jih je ljubezen do bluesa. Njihove korenine segajo v jazz, kar je mogoče občutiti tudi v samih kompozicijah, vpliv pa črpajo iz glasbe Johna Mayerja, Erica Claptona, Larrya Carltona in Briana Setzerja. Glavna nosilka zvoka je tako kitara, ki se ponaša z elementi improvizacije. Njene strune drgne vokalist Jörg Horina, spremljata pa ga še dr. Michael Scarpatetti na basu (gospod je namreč patolog v bolnišnici v Gradcu) ter Helfried Grygar na bobnih. Bend se nam je predstavil z avtorsko glasbo iz njihovega prvega samostojnega studijskega albuma, ki nosi naslov Big Easy. Pravzaprav gospodje sploh ne zvenijo slabo. Držijo se preverjene blues formule, ki pa preseneti z zahtevnimi jazz vložki. Kot sem že omenila, gre za bolj umirjeno glasbo, ki je bila kot nalašč za posedanje na od sonca razgretem betonu.
Že kaj kmalu pa nas je na realna tla postavil prodoren vokal Amandyn Roses, vokalistke zasedbe Rosedale, ki je na oder stopila naslednja. Kot kaže, je bil letošnji festival v znamenju francoskih blueserjev, saj tudi omenjeni bend prihaja iz Francije. Pravzaprav gre za precej mlad duet katerega sta leta 2016 ustanovila vokalistka Amandyn Roses ter kitarist Charlie Fabert.
No, sobotni večer je bil precej slabše obiskan kot večer poprej, verjetno tudi na računa Marka Knopflerja, ki je nastopil v Stožicah. In Marka v istem stavku z Rosedale ne omenjam po naključju. Tako kot Mark, tudi Rosedale izvajajo roots blues rock s prvinami countryja in glasbe ameriškega juga. Poleg čudovitega ženskega vokala se ponašajo še z zahtevnimi kitarskimi solažami pri katerih človek o(b)stane brez besed in z odprtimi usti. Charlie Fabert je res na dobri poti, da postane kitarski virtuoz, saj se odlično znajde v različnih žanrih, posega pa tudi po različnih kitarskih tehnikah vse od Page, Claptona pa do samega Knopflerja. In čeprav Amadyn in Charlie skupaj sestavljata sanjski dvojec, je spremljevalni bend tisti, ki poskrbi za res poln zvok. Posebno barvo in globino skladbam podajo orgle, ki glasbi dajo pridih petdesetih let, na momente pa presedlajo na klavirske celometražne vložke, kot so jih svoj čas v glasbo vpenjali Dire Straits. Skratka, če tisti večer niste šli na Knopflerja upam, da ste bili vsaj na Ljubljanskem gradu saj je bila to druga najboljša možna izbira ta večer.
In že smo pri tretjem nastopajočem. Kirk Fletcher je bil verjetno največje presenečenje večera. Izvrstni glasbenik, ki prihaja iz Kalifornije, je pravzaprav večkrat nagrajeni kitarist, ki je v svoji bogati karieri sodeloval že z mnogimi glasbeniki. Ponaša se tako z sodelovanje z Joem Bonamasso, Erosom Ramazzottijem, Kim Wilson, Charlijem Musselwhiteom in mnogimi drugimi. Sploh sodelovanje s slednjim mu je omogočilo, da je našel sebi lasten zvok. Pravzaprav bom tu končala, saj ne vem kako naj to sploh opišem.
Kirk Fletcher preprosto igra blues z občutkom. Na odru zgleda kot, da je v nekem povsem drugem svetu. Vsak njegov gib, vsak mikro izraz se ujema z točno določenim precizno izbranim tonom. V bistvu je vsaka skladba ena sama dolga solaža, kjer si tudi dva tona nista enaka (razen, če to morata biti). Če preostanek benda drži isto linijo pa to zagotovo ne velja za Fletcherja. Njegovi prsti kar hitijo po strunah, se igrajo z časi, pavzami, preskoki, akordi, različnimi tehnikami, pri čemer se igra tudi z samima rokama, malo z levo, malo z desno. In, ker očitno ni dovolj, da je odličen kitarist je tudi zelo dober vokalist. Čeprav linije kot take niso zahtevne za petje, se Fletcher zaveda svojih sposobnosti in razponov. Besedila so takšna kot morajo biti. Življenjska, duhovna, ljubezenska. Samo prisluhnite na primer skladbi Gotta Right. Priča smo bili pravemu črnskemu bluesu, ki pa, po zaslugi Kirkovih kitarskih sposobnosti vsebuje konček več žmohta in teže.
S slednjim nadaljuje tudi zvezda večera. Matrica, ki se je odvijala v ozadju je napovedovala prihod zadnjega glasbenika ta večer. Čudežnega dečka iz Memphisa, ki je poznan tudi pod nadimkom Raw Dawg. Kot zanimivost Raw Dawg ni samo izvrsten blueser, menda kar dobro plava tudi v rap vodah. Go figure.
Obiskovalci smo tako z zanimanjem pričakovali kitarista, ki je znan po tem, da je kitaro dobesedno obrnil na glavo. Ker to že samo po sebi ni dovolj noro, jo igra kot levičar, čeprav je sam pravzaprav desničar. Tako ga je še kot otroka kitaro naučil igrati njegov brat, ki je levičar. Eric Gales je tako definitivno pojava brez primere. Gre za izjemnega glasbenika, ki je v svoji bogati karieri sodeloval z glasbeniki iz sveta bluesa, rocka, metala in očitno tudi rapa. Ob enem pa gre za neverjetno karizmatično, toplo in nasploh pozitivno naravnano osebo. Z nami je namreč delil anekdote iz otroštva in nas ves čas koncerta bodril, ter dejal, da je cilj njegovih koncertov, da oseba iz njega odide navdihnjena. Ob koncu pa nas je še povabil, k poslušanju novega ploščka the Bookends (2019) iz katerega smo slišali recimo romantično skladbo How do I get you. Album je bilo mogoče tudi kupiti, v zahvalo, ker podpirate njegovo ustvarjanje pa vam ga je sam Eric tudi podpisal.
No, na Ljubljanskem gradu se nam je predstavil z razgibanim opusom svojega dosedanjega ustvarjanja, kjer smo lahko slišali razgibano skladbo Been So Long, seveda pa so se na meniju našle tudi skladbe iz aktualnega albuma. Eric Gales je torej blueser z neverjetno tehniko igranja, ki v svoj zvok vključuje hard rock z elementi funka, soula, elektronike pa tudi metala. V posameznih skladbah ne dela preskokov samo znotraj nekih ritmično časovnih okvirjev, temveč celo žanrske. Njegov zvok je grob, težak , najde pa tudi prostor za nežnost in romantiko. Posega po različnih kitarskih efektih, ki se nenormalno dobro spajajo z funky basovski linijami ter dvojno tolkalsko sekcijo, čemur se občasno priključijo tudi klaviature. Poleg klasičnih bobnov ga na odru spremljajo še tolkala, zvončki, marakasi … Poje, tolče in stresa pa jih, nihče drug, kot njegova žena LaDonna Gales. Pred nami je bil tako zelo pester in razgiban večer v katerem je Eric pokazal, da ni samo odličen kitarist ampak se znajde tudi za bobni. Večer se je prehitro končal, da pa nam bo ostal v res najlepšem spominu je poskrbel s prav posebnim povabilom. Najprej je Kirlu Fletcherju in njegovi ženi poklonil skladbo Southpaw Serenade, nato pa je svojega glasbenega kolega povabil na oder. Tako sta poskrbela za neponovljivo poslastico, prijateljski dvoboj, kjer sta za izbrano publiko skupaj zaigrala. Definitivno gre za moment ob katerem sem tudi sama preprosto obnemela. In definitivno je to moment vreden nakupa vstopnice.
***
Za nami je tako nepozabni prvi, in res upam, da ne tudi zadnji festival Bluesland. Festival vreden obiska. V treh dneh se je na idilični lokaciji, v varnem zavetju obzidja ljubljanskega gradu, odvilo dvanajst koncertov, predstavila pa so bolj in manj znana imena iz sveta blues glasbe. Odličnimi glasbeniki so poskrbeli za čudovito vzdušje, dogajanje pa se je odvijalo še pozno v noč, ko so ugasnile glavne odrske luči. V Jazz klubu so se odvijali intimni butični koncerti oz. jam seassioni za katere lahko samo upam, da jih bodo ohranili tudi prihodnje leto.
Krstna izvedba festivala je tako navkljub majhnemu številu obiskovalcev uspela.. Bi si želeli več obiska? Definitivno. Si ga festival zasluži? Absolutno! Je bil to začetek konca? Organizatorji pravijo, da ne. Tisti, ki se festivala niste udeležili ste zamudili nekaj magičnega. Če torej še ne veste kam bi šli junija prihodnje leto, vas lahko že sedaj povabim na Ljubljanski grad, na festival Bluesland. Pridite! Ne bo vam žal!
