Nekdanja pop punk senzacija Blink 182 je že zdavnaj prerasla pesmice o prdenju, masturbaciji in drugih vulgarnosti ter se začela zavedati kompleksnosti odraslega življenja, vseeno pa se zdi, da v njihovi glasbi ostaja nek priokus nostalgije po tistih brezskrbnih časih iz mladosti.
O albumu ‘Nine’
Trio, ki je doživel tudi nekaj velikih kadrovskih sprememb (kitarista in vokalista Toma DeLonga je nadomestil Matt Skiba iz skupine Alkaline Trio), je iz fantov naredil može in najnovejši album ‘Nine’ služi kot retrospektiva te zrelostne preobrazbe; pesmi se bodisi oklepajo spominov iz mladosti (‘The First Time’), sedanjega eksistencialnega položaja članov (v ‘Generational Divide’ se Hoppus pošali iz njegovega konflikta s sinom glede različnih pogledov na glasbo), za Blinke obveznih ljubezenskih brodolomov (‘Run Away’) in celo kritike religije (‘Black Rain’).
Iz tega sledi sklep, da je ‘Nine’ tematsko precej raznolik album, s katerim se Blink 182 dotaknjeno resnosti našega vsakdana, vendar pa še vedno ohranjajo smisel za humor in ironijo. Kaj pa glasba? Takšna, kot jo od Blinkov pričakujemo; ušesom prijazna kombinacija rocka in pop punka, ki je dovolj simpatična in spevna, da bo razveselila tako starejše kot mlajše oboževalce skupine.
‘Nine’ je kot celota izredno všečna plošča, katere edina slabost je ta, da ima nekoliko preveč čisto produkcijo in kitare večkrat zvenijo rahlo izumetničeno. A glede na to, da so dandanes mnogi pop punk sopotniki Blink 182 samo še bleda senca samih sebe, jo je omenjeni trio zelo dobro odnesel. Všečno.
