DMP – Društvo mrtvih pesnikov, glasbena zasedba iz Novega mesta je včeraj v SiTi teatru v Ljubljani še uradno v živo predstavila svoj osmi studijski album ‘Astronavt’. Konceptualni album, ki raziskuje minljivost življenja na zemlji ter izgubljenost človeka v vesolju. “Smo res sami v vesolju ali je še kdo tam zunaj?” se sprašujejo DMP in preroško napovedujejo pohod človeka v neskončnost medzvezdja.
Koncert je med drugim ponudil dve skladbi, ki sta že radijski uspešnici – ‘Tinta in pero’ in ‘Čip’, ter ‘Padalo za strah’ in naslovno ‘Astronavt’, ki sta kot singla s pripadajočima videospotoma izšla v oktobru in novembru. Na koncertu so predstavili še manj poznane skladbe in potencialne uspešnice, kot sta ‘Od zibelke do groba’ in ‘Srce’. Kot se spodobi, pa niso izpustili niti svojih najbolj prepoznavnih ‘Ti si vse’, ‘Nebo nad Berlinom’, ‘Komu zvoni’ in ’25’.
Ne ravno najboljša lokacija za fotografe, ki so se slabi dve uri mučili s svetlobo v mali dvorani, a so se vendarle znašli, saj je bilo pod odrom več kot dovolj prostora. Publika se je tokrat zadržano umaknila nazaj in se usedla na stole, medtem ko so drugi sedeli kar na tleh. Bodo pa zato njihovi naslednji koncerti toliko bolj razgibani, sedaj ko znamo album že na pamet. Izgubljeni v vesolju so nam predstavili deset svežih skladb na najnovejšem albumu, ki že navdušuje in jim prinaša novo občinstvo, staro pa opominja, kako dobri so. Njihova največja odlika je v tem, da na plošči ni slabe pesmi. Trenutno so ena izmed najbolj uigranih slovenskih skupin, s Petrom Deklevo v svoji izbrani vrsti pa so povsem drugačna zver.
Glavni producent, ki pesmim vokalista Alana Vitezića, vdihne življenje s svojimi kitarskimi vragolijami, simfoničnimi harmonijami in sprehodi po vratu navzdol, vse do klimaksa. Če je potrebno, jo do tja pripelje tudi s palico za bobnanje. Kitaro namreč. In kakšni zvoki prihajajo iz nje! Obračanje gumbov, skakanje po odru in manevriranje z rokami, kot da bi pristajal letalo ali v tem primeru vesoljsko ladjo. Navsezadnje so astronavti in njegovo igranje je res izven tega sveta. Vesoljsko improviziranje, lovljenje solaž in tistega navdiha, ki pravi, da se na odru lahko zgodi karkoli. Peter uporablja samo eno kitaro in ta mu služi dobro, kar pa ne moremo reči za napravo za oglaševanje, ki mu je delala kar nekaj preglavic. Ampak njegova energija in smisel za humor mu pomagata, da takšne trenutek izkoristi v svojo korist in iz nerodnosti ustvari prijetno vzdušje. Publika, ki je bila skozi koncert sicer zadržana, kar se glede na nov material in intimno vzdušje dvorane SiTi teatra nekako pričakuje, se je dobro odzvala in mu priskočila na pomoč.
Da pa skupina odvzeni tako enkratno, morajo delovati prav vsi njeni členi. Društvo mrtvih pesnikov so Alan Vitezič (vokal, kitara), Tomaž Koncilija (bas kitara), Marko Zajc (bobni), Peter Dekleva (kitara) in Boštjan Artiček (klaviature). Album pa so posvetili Katarini Avbar. Zahvalili so se Zemlji, za katero je še čas, da jo rešimo, vesolju, v katerem prebivamo, in tistim, ki podpirajo slovensko glasbo. Zadnjo skladbo ‘Ti si vse’ so namenili njihovim spremljevalkam, ki jih podpirajo in razumejo, da kakšen večer pač manjkajo, ker so na odru. Počnejo to, v čemer so prekleto dobri.
Deset skladb, nato pa so po vzoru skupine Arcade Fire zamenjali še inštrumente. Peter Dekleva je prevzel bas, medtem ko je kitaro in mikrofon v roke vzel Tomaž Koncilija. ‘S teboj’ in ‘Filozof’, sta bili še posebej čutni, pri ’25’ pa so si dali duška in poslušalec lahko le uživa v eksperimentiranju s kvalitetnim izdelanim zvokom, ki je produkt njihove skorajda tridesetletne kariere. Ne bojijo se prečkati meje žanrov, kar je najbolj pomembno, saj le tako ostanejo zvesti samim sebi. Alan Vitezić je lepo povezal tematiko astronavta in je na oder prišel kar s kozmonavtsko čelado, nato pa je vendarle pokazal obraz. V začetek nas je vodilo živčno odštevanje, ki se je pričelo pri desetih minutah, končalo pa pri prihodu zvezdnikov večera – astronavtov.
Pravi heroj pa je bil tokrat res njihov energični kitarist. Ljubezen, ki jo vloži v igranje in nastop, predvsem pa animacija, karakter in prezenca, ki jo kaže ob igranju, ga uvrščajo na sam vrh. V ožjem glasbenem krogu je postal že skorajda nekakšna ikona. Tako kot so ikonski tudi Društvo mrtvih pesnikov. Materiala imajo dovolj za dva koncerta, lepo pa je vedeti, da že z zadnjo zgoščenko brez težav zapolnijo polovico setliste. Ne počivajo na stari slavi, čeprav z veseljem odigrajo tudi največje uspešnice, ki jih občinstvo naravnost obožuje.
