Anže Vidic je kitarist in učitelj iz Stražišča v Kranju. Individualno poučuje akustično in električno kitaro, in sicer uči vse zvrsti, ki spadajo pod rock in pop, tako začetnike kot tiste, ki želijo znati več, kot je samo menjavanje akordov. Kontaktirate ga lahko preko družbenega omrežja TUKAJ.
S poučevanjem kitare ima že skoraj dvajset let izkušenj. Kitaro je začel igrati pri 17 letih, sprva nekaj let kot samouk, kasneje pa je svoje znanje štiri mesece izpopolnjeval v Ameriki (L.A., Musicians Institute, 1998/99). Leta 2006 je zaključil triletno šolanje oz. dodatno izpopolnjevanje pri Mateju Mršniku (Felix Langus, Neisha, Tinkara Kovač, Laibach) in Mateju Hotku (Leeloojamis, Demolition Group, itd.). Devet let je igral v kranjskem bandu Escape, leta 2009 pa še v bandu Tadej & Playfulness in pri Gino & band.
ROCKER.SI: Kitaro igraš že od srednješolskih dni, kako se je začela ta zgodba? Kitara je verjetno najpogostejši inštrument, za katerega prime mladenič, ampak ti si svoje glasbeno izobraževanje začel kar pozno, kajne?
ANŽE VIDIC: Kitaro sem začel igrati šele pri 17 letih, kar pozno, resneje pa je postalo, ko sem se odpravil na študij v Ameriko, in sicer za en semester. Želel sem si ostati dlje, ampak predolgo sem odlašal z maturo, tam pa si lahko reden študent le z zaključeno srednješolsko izobrazbo. Šel sem le nekaj dni po 21. rojstnem dnevu, tako da sem bil za njih že polnoleten.
ROCKER.SI: Zakaj ravno Združene države Amerike?
ANŽE VIDIC: Tako močno sem se zaljubil v kitaro, da sem se želel profesionalno ukvarjati z glasbo. Prej sem bil štiri leta samouk, potem pa se je pojavila priložnost za študij čez lužo na L.A. Musicians Institute. Že kot otrok sem spremljal zasedbe, ki so nastale v tistih krajih, ki sem jih kasneje obiskal. Sploh Guns N’ Roses je bila ena takšnih, ki mi je dala največ zagona. Prav spomnim se, kako so mi takrat govorili, da me bo tudi to minilo, kot me je minilo igranje namiznega tenisa in vaterpola – namreč oba športa sem več let zagrizeno treniral – ampak tukaj so se zmotili. Ljubezen do kitare je ostala.
ROCKER.SI: Kako si izvedel za ta študij?
ANŽE VIDIC: Dve leti prej je bil organiziran prevoz na glasbeni sejem v Frankfurtu in dva kolega, s katerima smo igrali in sta že nekajkrat obiskala ta sejem, sta me povabila zraven. Tam sem odkril stojnico za študij v Los Angelesu, čeprav sem vedel, kaj iskati, kajti kar nekaj kolegov se je udeležilo istega izobraževanja in sem lahko dobil vnaprej vse informacije, ki sem jih potreboval. Jaz pa sem potem, ko sem se vrnil, predal znanje drugim. Šlo je za izpopolnjevalni program, ki ni zahteval posebne avdicije, niti sprejemih izpitov, in ker je šlo zgolj za štiri mesece, sem si rekel, zakaj pa ne. Upal sem, da mi bo oče plačal šolnino za semester in sanje so se mi uresničile. Kmalu zatem sem obiskal glasbene klube, kjer so začeli največji bandi, tudi Guns N’ Roses.
ROCKER.SI: Kako se drži znani klub Roxy Theatre?
ANŽE VIDIC: Obiskal sem ga in zdelo se mi je fenomenalno. Bil sem na koncertu Slasha, ki je že imel lasten solo projekt Slash’s Snakepit. V prvi vrsti sem slonel na monitorju in sem celo prijel njegovo legendarno Les Paul kitaro, ki jo imenuje Jessica, ko je stal in igral tik pred mano na odru. Vsi so se ga želeli dotakniti. Vmes so mu kradli trzalice iz držala in edino, ki jo je zares vrgel v publiko, sem jaz ujel! Neverjetna izkušnja. Želim si le, da bi posnel več fotografij. S seboj sem imel fotoaparat s štiridesetimi posnetki, ampak še preden se je koncert začel, sem skoraj vse že porabil! Zgolj dve fotografiji s koncerta imam, ki sta bili svoj čas tudi povečani in obešeni na stenah Down Town kluba v Kranju.
ROCKER.SI: So te starši podpirali? Oče je vendarle plačal šolnino in ti pomagal do študija v ZDA.
ANŽE VIDIC: Niti ne, če sem iskren. Študij v ZDA so mi plačali, ampak to je bila bolj finančna podpora kot karkoli drugega. So pa me vseeno vsaj prenašali cele dneve, ko sem vadil kitaro v sobi, kar pa ne morem zanemariti, poleg finančne podpore glede studia, seveda. Želeli so, da bi zaključil šolo, ker niso verjeli, da bom vztrajal pri kitari in bom enkrat od tega res živel, ampak misim, da jim je zdaj že dolgo časa jasna moja ljubezen do glasbe. Navsezadnje se že dvajset let preživljam s poučevanjem.
ROCKER.SI: Pri nas imamo še raje nekaj, kar pride iz tujine. Glasbeniki pogosto svoje znanje nadgrajujejo v tujini, potem pa žanjejo uspeh pri nas.
ANŽE VIDIC: Se strinjam, čeprav jaz nisem imel namena priti nazaj. Želel sem si ostati, tako da nikakor ni šlo za izlet v tujino, s katerim bi si naredil imidž. Ampak ko sem bil tam, sem zelo pogrešal Slovenijo. Pri 21 letih na drugem koncu sveta, brez družine in prijateljev. Si lahko zamisliš … Prva dva tedna sta bila kar naporna.
ROCKER.SI: In je bilo vredno? Si poleg izkušnje dobil tudi znanje?
ANŽE VIDIC: Vsekakor je bilo vredno, sploh zaradi znanja. Prej sem se učil le preko glasbenih tablatur, ker še ni bilo toliko možnosti, kot jih je danes. Kolega je bil naročen na revijo Guitar, tega se dobro spomnim, kako je vsaka revija imela štiri skladbe s tablaturami, ki smo jih kopirali in se učili iz tega. Nisem imel znanja iz teorije, ampak v ZDA se mi je odprl nov svet. Vse mi je postalo jasno, kako igrati in zakaj nekaj zveni dobro. Tehnično sem bil dober, ampak tisti meseci v ZDA so mi dali izjemno znanje. Dali so mi zagon.
ROCKER.SI: Kaj pa način poučevanja?
ANŽE VIDIC: Gre za popolnoma drug svet. Sicer je res, da smo prišli tja večinoma tisti, ki smo bili željni znanja, ampak že na urah si odnesel zelo veliko informacij. V Los Angelesu so zelo domači, njihov pristop pa je oseben in skorajda prijateljski. Profesorji so predavali na način, da mi je bilo vse jasno. Vse si jih lahko vprašal in noben odgovor jim ni bil odveč.
ROCKER.SI: Si bil naravni talent?
ANŽE VIDIC: Prej bi rekel, da sem imel talent za šport ali za risanje, saj sem naredil tudi sprejemne izpite za oblikovno šolo, ampak potem nisem šel v tisto smer.
ROCKER.SI: Leta 2006 si zaključil triletno šolanje oz. dodatno izpopolnjevanje pri Mateju Mršniku (Felix Langus, Neisha, Tinkara Kovač, Laibach) in Mateju Hotku (Leeloojamis, Demolition Group, itd.). So takrat začenjali tudi kakšni drugi znani kitaristi?
ANŽE VIDIC: Kar nekaj nas je bilo v tistem času aktivnih. Skupaj smo se izobraževali s Tadejem Koširjem, pa Jure Golobič je bil tam in mnogi drugi. Veliko kreativnosti na enem mestu in takrat sem ugotovil, da je za poučevanje veliko bolje izbrati prilagodljiv pristop po željah učencev. Tako kot v ZDA. Zato vedno učim le nekaj osnov, potem pa se z učenci lotimo posameznih skladb njihovih najljubših izvajalcev, preko katerih gradimo znanje.
ROCKER.SI: Kako se spominjaš svojih let v kranjski zasedbi Escape? Kar nekaj let ste bili na sceni.
ANŽE VIDIC: Devet let smo obstajali, če se ne motim. Leta 2007 se je končala naša zgodba. Nekako smo se izpeli, zamenjali smo preveč članov in žal nam ni bilo namenjeno. Lepe spomine imam na koncerte in snemanje videospota, pri katerem nam bi moral pomagati Mitja Okorn, sedaj znani režiser, takrat pa se je šele učil, a je potem vse padlo v vodo zaradi vseh teh menjav članov. Zanimivo, ampak on je bil tudi eden mojih prvih učencev, ko sem ljubiteljsko učil. Zdaj je od tega skoraj 20 let. Mitja nam posnel tudi dva ali celo tri koncerte s kamero na VHS, Te posnetke imam še vedno doma. V tistem obdobju se je pripravljal na film Tu pa tam. Imel je vizijo.
ROCKER.SI: Je kasneje nadaljeval z učenjem?
ANŽE VIDIC: Njega je zanimalo preveč stvari. Mislim, da ni dolgo vztrajal. Zelo ga spoštujem in sem vesel zanj, da je uresničil svoje sanje v filmskem svetu.
ROCKER.SI: Si končal z zasedbami?
ANŽE VIDIC: Do nedavnega sem sodeloval z Monsun iz Škofje Loke, ampak smo šli v drugo smer. Ustvarjalno smo se preveč razlikovali. Težki časi so naredili svoje, ampak z veseljem bi se vrnil v kakšno zasedbo. Na tej točki bi to moral biti izdelan band, resen in pripravljen, težko bi se lotil od začetka.
ROCKER.SI: Kako deluje tvoja glasbena šola?
ANŽE VIDIC: Včasih sem imel več učiteljev, še za bas in bobne, klaviature, ampak trenutno imam zgolj bobne in kitaro. Želel sem se širiti, a zaradi logistike in usklajevanja zmanjka časa za učenje, ki pa je glavni cilj.
ROCKER.SI: Je bilo na začetku težko dobiti učence?
ANŽE VIDIC: Niti ne, ker so me poznali še iz Escape in hitro sem nabral dovolj učencev. Ko pa se je posel dovolj razvil, sem si lahko oblikoval poseben prostor, kjer zdaj že vrsto let učim. Tukaj v Stražišču, nedaleč stran, kjer sediva.
ROCKER.SI: Tvoj najstarejši učenec oziroma učenka?
ANŽE VIDIC: Okoli šestdeset let. Gospa je prvič prijela za kitaro, učil pa sem jo zato, ker je za rojstni dan prejela nekaj učnih ur. Igrala sva »neakustiko« na akustično kitaro.
ROCKER.SI: Kako ji je šlo?
ANŽE VIDIC: Tista je kar hitro obupala. Nad 50 let zelo hitro obupajo in pogosto za izgovor uporabijo pomanjkanje časa, čeprav ga imajo dovolj. Prepogosto si zaprejo vrata, ker menijo, da so prestari in da to ni za njih. Za kitaro ni nikoli prepozno. Če je volja, se je mogoče zelo hitro naučiti osnov in v letu ali dveh že lahko odigraš lažje skladbe ter poješ pesmi s prijatelji. Potrebna je vztrajnosti.
ROCKER.SI: Kakšne so najpogostejše želje učencev?
ANŽE VIDIC: Najstniki praviloma pristopijo, ker bi rad igrali v glasbeni skupini. Zato vadimo rock komad, od Siddharte, Metallice, AC/DC do Guns N’ Roses .. medtem ko starejši že imajo določeno znanje in se učijo kitaro za lastno veselje. Spet drugi pridejo samo izpopolnit kitarsko znanje.
ROCKER.SI: Vsak kitarist ima svoje posebnosti in značilnosti. Svoje »finte«, kot se reče. Bi lahko izpostavil zase, kaj so tvoje? Po čem si znan?
ANŽE VIDIC: Mene vsi poznajo po Slashu. Tako zvočno kot tehnično, tega ne morem skrivati. Načeloma nikomur ne vsiljujem, ampak začuda pridejo k meni kar sami od sebe, kot da bi vedeli, pa čeprav me ne poznajo. Res zanimivo, koliko oboževalcev Slasha sem učil.
ROCKER.SI: Je pri učenju kitare pomemben talent?
ANŽE VIDIC: Če želiš igrati za lastno veselje, ne rabiš talenta. Vsi imamo v sebi ritem, srce nam bije po ritmu, in če ga nimaš, potem moraš k zdravniku, ker imaš aritmijo. To pogosto rečem. Za vrhunskega kitarist pa moraš imeti tudi smisel in občutek.
ROCKER.SI: Pogosto deliš objave svojih bivših učencev in jih podpiraš na nadaljnji glasbeni poti. Skupaj ste imeli zaključne nastope v KluBaru, kajne?
ANŽE VIDIC: Vsako leto, tako je. Z veseljem grem na pijačo z glasbenim kolegom, v Kranju redno srečam znan obraz. Med drugim sem učil Jerneja Tozona iz Čukov, sicer je že znal igrati na kitaro, ampak sva se vseeno učila, drugače pa je Crazy Neighbours tisti band, kjer sem učil največ članov. Pod mentorstvom sem imel praktično vse kitariste. omenil bi še učenca Nejca Ušlakarja, s katerim se še večkrat vidiva in je tudi najboljša referenca za mojo glasbeno šolo. Zelo sem ponosen nanj, saj mu mu dobro uspeva na slovenski glasbeni sceni.
ROCKER.SI: In koliko si lahko v zadnjih letih igral v živo?
ANŽE VIDIC: V bistvu z izjemo nekaj koncertov bolj malo. Kar nekaj let sem imel resen problem s prstancem na levi roki. Od leta 2006 do 2016 sem bil precej onemogočen in sem s težavo učil. Prst me preprosto ni več ubogal, ni zadel strune ali pa se ni želel premakniti stran od strune. Niti zdravniki niso vedeli, v čem točno je težava. Šele tretji kirurg mi je znan pomagati, saj je ugotovil, da je poškodovana tetiva. Naredil mi je celotno rekonstrukcijo.
ROCKER.SI: Si se bal, da ne boš mogel več igrati kitare?
ANŽE VIDIC: Strah me je bilo, absolutno. Ko se je začelo, sem lahko učil samo z dvema prstoma. Skrbelo me je, vse dokler ni uspela tretja operacija po vrsti pred petimi leti. Po vsaki operaciji sem se moral na novo učiti kitaro. To je bil dolg proces. Šele v teh zadnjih petih letih sem prišel na ta enak nivo, kot sem bil leta 2006, če govoriva o kvaliteti igranja. Ravno zato si želim zdaj v kakšno zasedbo, ker čutim, da sem pripravljen. Zdaj je pravi čas.
ROCKER.SI: Želim ti vso srečo, tako pri poučevanju kot pri muziciranju v živo! Da bi čim prej našel pravo rock’n’roll zasedbo! Se vidiva na kakšnem koncertu!
