V osemdesetih letih so bili glasbeni festivali eno najpomembnejših stičišč jugoslovanske rock in metalske scene, ki so mladim izvajalcem omogočali, da se predstavijo širši javnosti. Pomembno vlogo je imela Zaječarska gitarijada, ki je prav v osemdesetih prerasla lokalne okvirje in postala ena najpomembnejših odskočnih desk za neuveljavljene zasedbe iz vse Jugoslavije; na njej se je prav tako odvil kultni nastop domače Odiseje 2000. Med najbolj znanimi je bil tudi ljubljanski Novi Rock, na katerem so nastopali izvajalci, kot so Laibach, Pankrti, Pomaranča, Niet, Krom in Heller, hkrati pa še tuja imena, kot so Destruction, Nick Cave, Oysterband, Smashing Pumpkins, The Verve in Moby. Pomemben mejnik je ravno tako predstavljal zagrebški Heavy Metal Open Air, kjer je ob Gillanu in Motörhead nastopila domača Pomaranča, medtem ko je sarajevski YU Heavy Metal Fest tekom svojih šestih izvedb gostil britanske Nightwing ter številne danes kultne predstavnike jugoslovanskega heavy-, speed- in thrash metala, med njimi Bombarder, Dr. Steel, Legijo, Heller, Crno Udovico in Jersey.
Vrnitev v preteklosti
Na tradicijo omenjenih festivalov se je navezal tudi You Metal Festival, ki je bil, kot nam je v nedavnem intervjuju zaupal organizator Nino Alić, prvotno zamišljen precej ambicioznejše: “Želel sem narediti večji, dvodnevni festival z vsemi imeni iz tega prostora, ki jih je še mogoče dobiti. Potem se je pokazalo, da teh pravzaprav ni več veliko.”
Med željami so bili tudi Divlje jagode, Osmi putnik, Karizma, Legija in Annathema, vendar se sodelovanje zaradi različnih razlogov ni uresničilo. Osrednje mesto v programu so tako zasedli Bombarder, ena najpomembnejših skupin jugoslovanskega speed in thrash metala. Slovensko sceno so zastopali Sarcasm, ki so letos izdali odlično sprejeti album Soulless Machine (recenzija): “Gre za enega najdlje delujočih slovenskih thrash metal bendov, ki je igral že v osemdesetih in je z manjšimi prekinitvami aktiven vse do danes.” Posebnost festivala je predstavljal tudi zvezdniški projekt Nož u leđa, poklon skupinama Dr. Steel in Legija, ki jo je kot gost zastopal tudi Legijini originalni pevec in kitarist Enio Vučeta.
Sarcasm: od novega materiala do thrash klasik
Po februarski promociji albuma Soulless Machine v medvoškem Jedru (reportaža) je znova napočil čas za koncertno druženje z domačimi thrash veterani Sarcasm. Za nov opomin, da gorenjski kovači, ki bodo naslednje leto obeležili 40 let obstoja, še niti približno niso rekli zadnje besede. Tako v smislu izvedbe preverjenih klasik kot aktualnega materiala, saj so glasbeniki v svoj repertoar poleg predstavnic z novega albuma umestili tudi pesmi iz drugih obdobji svoje kariere (nekaterim lahko prisluhnete s klikom na naslov).
Sarcasm so koncert odprli z udarnim trojcem “New World Order”, “Rebellion”, “Hand in Hand”, ki so odlično pripravile teren za nadaljevanje večera, hkrati pa nam tudi pokazale, kako zveni začetek Soulless Machine. Za njimi je napočil čas za prvi skok v preteklost in “Viteza teme” ter “Pričakovanje”. Z “Bojem za obstoj” so se fantje premaknili proti novejšemu delu svoje zgodovine, nato pa je prišel čas za enega tistih naslovov, brez katerih si njihove koncerte že težko predstavljamo. “The Krüger Story” je Hard Place ponesla v čase kultnega Crematoryja (1989), ki ga je zastopala tudi “Thrash Tonight”.
Če je uvod pripadel predvsem novejšemu ustvarjanju, se je sredina nastopa že konkretneje naslonila na bendove thrasherske korenine. Sprva s “Terorristom” in “We Are at War”, nato pa s še dvema arhetipoma domačega thrasha, “Crematory” in “Road Warriors”. Za konec smo bili deležni še “Dej mi/Sarcasm”, ki je dokazala, da dobra glasba ne pozna jezikovnih ovir.
Vnovična preprečljiva združitev sedanjosti in preteklosti
Če je februarski nastop v Jedru pripadal predvsem Soulless Machine, je koncert v Hard Placeu ponudil precej bolj strnjen sprehod skozi različna obdobja benodve kariere. Prav prehajanje med novim in starim materialom je pokazalo, da se skladbe z aktualnega albuma brez težav znajdejo ob klasikah, s katerimi je skupina že v osemdesetih postavljala temelje domačega thrasha.
Sarcasm tako danes ne živijo zgolj od Crematoryja in spominov na svoje začetke, hkrati pa preteklosti tudi ne potiskajo na stran. V Hard Placeu so obe plati združili v prepričljivo celoto in še enkrat pokazali, da se lahko ob skoraj štirih desetletjih zgodovine brez težav ozirajo nazaj, ne da bi pri tem nehali gledati naprej!
Foto: Nejc Zupančič
Nož u leđa: poklon skupinama Dr. Steel in Legija
Posebnost večera je predstavljal premierni nastop projekta Nož u leđa, ki je bil oblikovan posebej za sobotni večer. Zasedbo so sestavljali izkušeni glasbeniki iz skupin LIV, Power Surge, Primitai, Metal Heart in Thin Lizzy Tribute, združila pa jih je ideja, da na oder vrnejo glasbo dveh pomembnih imen nekdanje jugoslovanske metalske scene, Dr. Steel in Legije.
Že samo ime projekta je predstavljalo neposreden poklon zgodovini Dr. Steel. Opatijsko-reška skupina je namreč svojo pot leta 1981 začela prav pod imenom Nož u leđa, vendar je morala po težavah z lokalno cenzuro, ime spremeniti v Dr. Steel. Večjo prepoznavnost je skupina dosegla leta 1983, ko je na turneji Motori nastopala kot predskupina Divljim Jagodam.
Pomemben mejnik je sledil leta 1986, ko so Dr. Steel zmagali na Zaječarski gitarijadi. Nagrada jim je prinesla pogodbo s PGP-RTB in možnost snemanja prvenca Čekam na noć. Album je izšel v omejeni nakladi in z leti postal iskana redkost med ljubitelji jugoslovanskega metala. Mnogo let pozneje je pri založbi One Records doživel tudi prvo izdajo na CD-ju, ki je poleg skladb z originalne plošče prinesla še dotlej neobjavljeno “Kiša pada”. Dr. Steel so po izidu prvenca načrtovali izid svojega drugega albuma Učini Nešto – Heaven Or Hell, ki pa je zaradi balkanskih morij ostal v arhivu vse do leta 2002, ko je izšel na kasetni in zgoščeni izdaji, leta 2023 pa še na gramofonski plošči.
Drugi del zgodbe je pripadel Legiji, zagrebški skupini, ki je nastala leta 1984 in že od začetka ciljala na standarde takratnega svetovnega heavy metala. Po prvih koncertnih izkušnjah je leta 1985 odpotovala v Stuttgart, kjer je v studiu posnela demo, ki ji je odprl vrata do prvih založniških pogovorov. Po vrnitvi v Zagreb je zasedba nadaljevala delo, se povezala z Oliverjem Mandićem in podpisala pogodbo z RTB, načrtovano snemanje albuma pa je nato potekalo v Beogradu. Njihov istoimenski prvenec je danes ravno tako zelo iskan med zbiratelji, od leta 2013 pa ga dobite tudi na zgoščeni izdaji. Po prvencu (do svoje razpustitve leta 2004) je skupina izdala še tri studijske albume Do pakla i natrag (1994), Postoji samo jedan (1998), Apokalipsa… sutra (2002).
Foto: Nejc Zupančič
Nastop je odprla najava bendovega izvornega pevca Borisa Sarajlića, ki je prisotnim na pojasnil, kako je Nož u leđa postal Dr. Steel, nato pa smo prešli na bendove pesmi, ki jih danes v živo praktično ni več mogoče slišati. Glasbeniki so svoj set odprli z “Sex & Drugs & Rock N Roll”, nadaljevali z “Oko za oko” in “Divlji anđeli”, ki jima je sledila naslovna “Čekam na noć”. Slednjo je pevec Domagoj Fišeković izvedel skupaj s svojo menjavo, Ivanom Bajrovićem Bajo, ki je nato izvedel še “Sve što želim”, “Bitanga” in “Istočno od raja”. V sklepnem delu nastopa se je težišče preselilo k Legiji, prisotnim pa se je pridružil tudi njen nekdanji pevec Enio Vučeta, ki je z Nožem u leđa odpel “Vještico”, “Pakleni stroj” in “Za sve je kriv R’n’R”
Zbrani glasbeniki so svojo nalogo opravili odlično in pozabljenim skladbam po dolgih letih vrnili koncertno življenje, ne da bi pri tem izpadli kot nekakšni ceneni nostalgiki; zato lahko le upamo, da premierni koncert Nož u leđa ne bo ostal tudi njihov edini. Kdo ve, morda je včerajšnji večer dal nekaj zagona tudi nekdanjim članom Dr. Steel ali Eniju, jim pokazal, da zanimanje za njihove skladbe še vedno obstaja. Kdo ve, mogoče se je z njim odprlo še kakšno poglavje zgodbe, za katero smo dolgo mislili, da je že zaključena!
Foto: Nejc Zupančič
Bombarder: štiri desetletja speed/thrash metala
Zaključek dogodka je pripadel Bombarderju, sarajevsko-beograjskim veteranom, ki letos praznujejo že 40 let delovanja. Skupina, ustanovljena leta 1986 v Sarajevu, je v štirih desetletjih prestala številne spremembe in selitev v Beograd, pri tem pa ostala zvesta surovemu in neposrednemu zvoku. Jubilejno leto so obeležili tudi s singlom 40 Godina, na katerem sta priredba legendarnih “Motori” skupine Divlje Jagode in nova avtorska skladba “Ja sam živ dovijeka”.
V Hard Placeu kakšnega posebnega ogrevanja niso potrebovali. Skozi večer so nizali skladbe iz različnih obdobij svoje kariere, med njimi “Glasnik smrti”, “Novo meso”, “Bombarder”, “Kuga”, “Metalna neman”, “Moć”, “Pakao” in “Horde”, ter pokazali, da njihov nekoliko umazan in neposreden speed metal tudi štiri desetletja pozneje najbolje deluje prav v živo. Še precej več kot sama setlista pa je k vzdušju prispeval pevec Nešo, ki je izvrsten frontman in prostor med skladbami redno zapolnjuje s svojevrstnim stand-upom. Njegove pripombe, zgodbe in komunikacija z občinstvom so praktično sestavni del koncertov Bombarderja, zato med skladbami skoraj ni bilo praznega teka.
Najbolj množičen trenutek je prišel ob zaključnem “Speed Metal Manijak”, ko se je članom na odru pridružila kopica obiskovalcev in poskrbela za nekoliko bolj kaotičen zaključek večera.
Foto: Nejc Zupančič
Kot zadnji je na oder stopil še Pišta, ki je skupaj s univerzalnim kitaristom Srđanom Bilićem izvedel “Everybody wants to be alone” svoje zasedbe Hard Time.
Večer, ki bi si zaslužil nadaljevanje
You Metal Festival je pokazal, da zanimanje za jugoslovansko metalsko zapuščino še vedno obstaja. Sarcasm so povezali staro in novo, Nož u leđa so na oder vrnili skladbe, ki jih že dolgo ni bilo mogoče slišati v živo, Bombarder pa so večer zaključili v svojem značilnem slogu.
Festival je bil sicer precej manjši od prvotnih načrtov, a je koncept v intimnem okolju Hard Placea več kot uspel, zato lahko le upamo, da bodo Nino in tovariši uspeli na oder pripeljati še kakšno zanimivo ime!