Prebujajoča se pomlad v Zagrebu se zdi kot nalašč za posedanje v parku in pogovarjanje z enim najboljših glasbenikov, ki jih svet premore za hip. V izjemno čast mi je bilo, da sem lahko sedela ob Dinu Jelusicku v njegovem domačem Zagrebu in ga vprašala vse, kar me zanima na štiri oči. Dino je podelil svoje izkušnje iz številnih dogodkov v preteklem letu ter nas seznanil z vsem, kar ga čaka v tem letu. Vmes pa je bil čas tudi za kakšno globljo misel in ugotovitev, da je njegovo življenje “precej bolj turbulentno, kot si lahko mislimo”.
Na vprašanje o festivalu Starmus na Kanarskih otokih, kjer je lani nastopil z Brianom Mayjem, je povedal, da se na dogodek najverjetneje vrača tudi letos: “Starmus bo zagotovo potekal tudi letos, trenutno še čakam podrobnosti. Derek Sherinian mi mora poslati informacije, ampak ja – bom pel.”
Moja obilna indonezijska poroka
Posebej slikovito je opisal junijski nastop v Indoneziji na poroki sina Ahmada Dhanija. “To je bil pravi cirkus. V nekem trenutku sem vprašal Ahmada, kdaj pridejo tudi ljudje na slonih,” se je zasmejal. Na dogodku je bilo okoli 4.000 ljudi, mladoporočenca pa sta pet ur brez premora pozdravljala goste. Nastop si je delil s Jeffom Scottom Sotom, kateremu so iz garderobe ukradli mobitel: “Za spremembo sem svojega vzel s sabo, on pa ga je pustil v garderobi. Kraja njegovega mobitela nam je vsem povzročila kar nekaj preglavic.”
Dino je bil lani v Indoneziji po poroki še enkrat, kjer je poleg rednega seta zaradi odsotnosti Nuna Bettencourta izvedel še “More Than Words”, na odru pa mu je družbo delal tudi legendarni kitarist Steve Vai. Dina je pot v Azijo ponesla tudi z Jelusick, ki so v sklopu projekta Odyssey nastopili v Južni Koreji. Šlo je za nekakšno izmenjavo bendov, iz katere je nastala petdelna resničnostna serija s skupno dolžino petih ur. Dino poudarja, da so v oddaji uporabili odlične posnetke obeh koncertov: “Prvega si je ogledalo kar 12.000 ljudi, še posebej pa mi je v spominu ostala sama publika, ki je v Koreji izjemno disciplinirana.”
Kot obiskovalec koncertov se opisuje kot nekoga, ki na nastopih predvsem posluša in opazuje, a ceni energijo tistih, ki divjajo v prvih vrstah. Med najboljših pet koncertov, ki jih je obiskal, uvršča nastope Phila Collinsa (2005), Stevena Wilsona na Dunaju, Whitesnake (2006), Europe v Laškem, Body Count v Zagrebu (2019) ter nastopa Slasha in Billyja Idola na Šalati. Ne more niti brez omembe Gibonnija v zagrebški areni: “Težko jih izberem le pet, saj jih je bilo precej. Doma imam posebno steno, ki sem jo polepil s koncertnimi vstopnicami,” je še dodal.
Druženje z zvezdniki mu je postalo nekaj običajnega
Ob koncu lanskega in na začetku letošnjega leta je Dino precej časa preživel v Los Angelesu, kjer je nastopil na številnih odmevnih dogodkih – od Metal Hall of Fame in Dimebasha do NAMM jama ter kitarske delavnice Nuna Bettencourta. Pri sodelovanju z Nunom se je zapletlo, vendar sta glasbenika rešila nesporazum: “Povabil me je, a ni nihče potrdil mojega prihoda. Sam sem prišel v Las Vegas, uredil hotel, potem pa je nastala zmeda, saj so nama z Rickom Beatom dodelili isto pesem. Ker je bila napaka odkrita prepozno, nisem uspel nastopiti.”
Na Metal Hall of Fame je večer odprl z Impellitterijem in izvedbo “Crazy Train“, nato pa z Dougom Aldrichem, Seanom McNabbom in Kenom Maryjem zaigral “Still of the Night”. Člani Quiet Riot so ga povabili še k izvedbi “Bang Your Head”. “Dogodek je potekal v Roxyju, povezoval pa ga je Eddie Trunk. Danes so mi takšni dogodki postali že skoraj normalni. Ko v prostor vstopi Wendy Dio, me to več ne šokira,” priznava.
Dino se je ustavil tudi na letošnjem Dimebashu, kjer je spoznal vdovo Dimebaga Darrella: “super ženska, imeli smo se odlično.” V sklopu večera so nazdravili tudi z znamenitim Black Tooth Grinom, posebno čustveno pa je bilo ob izvedbi “Cemetery Gates”. Z Dinom so v različnih variacijah nastopili še Charlie Benante, Tony Campos, Ola Englund, Attila Vörös, Roy Mayorga in drugi: “Čutila se je neverjetna povezanost, res vrhunska ekipa,” poudarja. Sledil je NAMM Jam, kjer je stopil na oder z Dougom Pinnickom (King’s X), Dougom Aldrichem in bobnarjem skupine Jane’s Addiction, s katerimi je izvedel “Man on the Silver Mountain”. Na dogodku so se mu pridružili tudi Marco Mendoza, Joe Travers in Mike Mangan, s katerim so skupaj odigrali “Crying in the Rain”. Na dogodku je bil prav tako Stevie Wonder: “Bil je tam, vendar se mu ne moreš kar tako približati – in to popolnoma razumem,” je dodal.
Ob vprašanju, kakšen je občutek hoditi po rdeči preprogi pred legendarnima Rainbow Barom in Roxyjem, prizoriščema, kjer so Guns N’ Roses snemali ikonične kadre za “November Rain” in “Estranged”, se je Dino z nasmehnil in povedal: “Res je, tam so snemali tudi oni, na to sem skoraj pozabil.” Rdeča preproga na Metal Hall of Fame mu je ostala v posebnem spominu, saj je, kot običajno, prišel v zadnjem trenutku: “Mislil sem, da bom samo zletel mimo, potem pa so novinarji planili name. Počutil sem se odlično. Po vseh teh letih me še vedno imajo za “nov obraz”.”
Spoznal je priznanega umetnika
Los Angeles opisuje kot prostor, kjer se počuti kot doma. “Ko pristanem tam, sem druga oseba. Manj je obsojanja, lahko si, kar si,” poudarja. V LA-ju je spoznal tudi priznanega muralista Roberta Vargasa, ki mu je tik pred koncertom narisal začasno tetovažo. “Pet minut pred nastopom, res je moral pohiteti,” je pojasnil v smehu. Vargas ga je kontaktiral prek Instagrama, potem ko je slišal njegovo izvedbo “End of Time”, in mu povedal, da že dolgo ni slišal česa takšnega, takšne identitete in glasu. Robert je sodeloval z imeni, kot so Johnny Depp, Eddie Van Halen in Travis Barker, in je izrazil željo, da bi nekaj ustvaril tudi zanj. Srečanje sta morala zaradi obveznosti večkrat prestaviti, a sta ostala v stikih. “Pošilja mi slike z druženj, na katerih so bili Al Pacino, Danny Trejo in Guillermo del Toro, je tudi star prijatelj Jessice Albe. Tako se zaveš, da je svet precej manjši, kot se zdi,” pripoveduje Dino.
Na vprašanje o pravi tetovaži Dino brez zadržkov odgovori, da je o njej že razmišljal. Idejo že ima, le očetu mora še razložiti, da ne gre za nič groznega. “Vem, da sem star že čez 30, a saj veš, kako je … raje ne bi šel v podrobnosti,” je dodal. Pri temi vizualne identitete v rocku in metalu poudari, da je ta zanj zelo pomembna. “Obstajajo izjeme,” priznava, “nekateri se sploh ne ukvarjajo s tem, pa so vseeno zvezde, ker imajo tisto ‘nekaj’.” A sam je vedno občudoval frontmene z močno odrsko prezenco in vizualno podobo: “Steven Tyler, David Lee Roth, Coverdale, Sammy Hagar, Dio, Joe Lynn Turner, Ray Gillen in Glenn Hughes … Zame mora biti vse ikonično.”
Rojstvo nečesa velikega
Ob vprašanju o svoji zmagi na Junior Eurovision Song Contest leta 2003 iskreno pove, da je zmaga sčasoma postala breme. “Skoraj nemogoče se je bilo znova dokazati,” pravi, vendar ob tem poudarja, da se je na koncu vse izšlo in da danes na to gleda kot na del svoje poti. Svojo publiko deli na redno in priložnostno: “Priložnostna publika pride, ko sem bolj prisoten v medijih, redna pa kupuje albume, pozna besedila in hodi na koncerte. Na njo se lahko zaneseš.”
Dotaknila sva se tudi albuma Prošao sam sve (2014), ki je s pesmimi “Odlazim”, “Vjetar na vratima” in “Gospodar kaosa” postavil temelje Dinovega zvoka. V preteklosti smo že dobili “Chaos Master”, zato me je zanimalo, če bomo deležni še kakšne podobne predelave: “Ne gre za predelave, temveč za angleške različice pesmi. “Deliver Me” se bo zagotovo znašla na enem od prihajajočih albumov, saj gre za eno najboljših Animal Drive pesmi, ki ni bila deležna dovolj pozornosti. Mogoče tudi “Fade Away””. Spomnil je tudi, da je sprva nameraval napisati glasbo za istoimenski film [260 (2025)], a je od projekta odstopil. “Prošao sam sve (2014) je bil moj prvi resen izid, dvanajst let nazaj. Včasih se sprašujem, kam je šel čas. Celotno ploščo sem posnel v majhni sobi, tamle zadaj” pove.
Whitesnake in ostali projekti
Dotaknila sva se tudi lanske Zaječarske Gitarijade in odpovedi projekta Whitesnake Experience, ki je bil medijska izmišljotina. “Tako so ga poimenovali mediji. Marko Mendoza je na tiskovni konferenci dejal, da smo nova skupina, jaz pa sem ga samo debelo pogledal,” razloži. “Projekt je ustavil Coverdale, ker to ni bilo v skladu z našim dogovorom, zato do nastopa ni prišlo. Številni izvajalci so odpovedali svoje nastope zaradi političnih razmer v Srbiji, kar pa ni veljalo za nas. Kar zadeva Jelusick in nastop leta 2024, nismo imeli težav. Takrat smo nastopili v Zaječarju, Osijeku in Pulju – vse je bilo razprodano. V Zaječarju se je zbralo približno štiri tisoč ljudi, v Osijeku okoli tisoč, v Pulju pa kar deset tisoč. Pulj imamo res radi,” še doda.
Na vprašanje o morebitni turneji ali drugem albumu skupine Whom Gods Destroy Dino iskreno odgovori, da za zdaj ne ve ničesar. “Minili sta že dve leti od izida albuma in res ne vem, kam je šel čas. Ob tem času, dve leti nazaj, so že izšli singli “Crawl”, “In the Name of War” in “Over Again”. Trenutno se Derek [Sherinian] posveča albumu za svoj klavirski trio, sam pa delam na koncertnem DVD-ju, zato za prihodnost Whom Gods Destroy še ni jasnih načrtov.”
Nenehno hranjenje algoritmov
Prihajajoči DVD bo predstavljal filmsko ovekovečenje koncerta Jelusick v zagrebški Tvornici leta 2024 (koncertopis): “Vem, zamujamo, DVD bi moral že iziti, ampak bo vsaj narejen tako, kot je treba.” Dotaknila sva se tudi nominacij za porin, kjer je so Jelusick nominiran v treh kategorijah: Album leta, Rock album leta in najboljša vokalna izvedba za pesem “Seasons”. Nagrade so mu sicer prijetne, a se nanje ne ozira preveč. “Če bi že izbiral, je Album leta najpomembnejša kategorija – to bi bilo res ‘wow’,” pravi. Posebej bi mu pomenila tudi nagrada za “Seasons”, saj mu je ta pesem zelo blizu. Ne glede na razplet pa se v bendu veselijo nastopa na prihajajoči podelitvi nagrad.
Ob vprašanju, kako je zadovoljen z odzivom na album Apolitical Ecstasy (2025 (recenzija)), odgovori, da bi se morda odrezal še bolje, če bi izšel ob ugodnejšem času. “Follow The Blindman (2023) je dosegel lep uspeh tudi na račun dodatne izpostavljenosti, ki sem je bil deležen zaradi svojega sojenja na hrvaški izvedbi oddaje The Voice. Med zvestimi poslušalci in tistimi, ki glasbo res razumejo, je bil novi album zelo dobro sprejet.” Album ponuja nekaj za vsakogar: “Je zelo raznolik. Vsebuje eno najtežjih skladb “Jaws of Life”, energično “Power to the People”, več balad in pesem “What the Hell Is Goin’ On”, zato sem z njim zelo zadovoljen”. Ob tem opozori, da so se danes algoritmi na družbenih omrežjih močno spremenili: “Preprost video, v katerem pojem neposredno v kamero, lahko hitro postane viralen, medtem ko profesionalni videospot, v katerega vložimo precej denarja, pogosto preneha dobivati oglede, saj ga algoritem zakoplje.” V prihodnosti si lahko obetamo dodatne promocijske single: “To bosta pesmi “Torn” in “Groove Central”, vendar moram urediti posneti material.”
Albuma Follow the Blind Man (2023) in Apolitical Ecstasy (2025) nosita sporočilo, naj človek sledi svojemu instinktu. Ob tem mi je Dino poudaril, da sam zavestno ohranja distanco do politike in novic: “Ne razmišljam strateško ali taktično, temveč se imam za apolitičnega pacifista, ki se želi posvečati predvsem glasbi in se izogibati agresiji. Glasba je po mojem mnenju že sama po sebi dovolj nemirna, zato v drugih delih življenja iščem predvsem mir.” Zanimalo me je tudi, kaj mu sploh pomeni glasba: “Tega skoraj ni mogoče razložiti. Vsak jo doživlja drugače. Podobno kot kuhanje: za nekatere je le opravilo, za druge pa način življenja. Nekaj, kar hrani dušo. Glasbe ne skušam več razlagati. Delam tisto, kar čutim.”
(Inteligentna) prihodnost
V pogovoru sva se dotaknila tudi umetne inteligence in njenega vpliva na glasbo. Za primer sva vzela vloge pevca Erika Grönwalla, v katerih sta z ženo poslušala različne pesmi in poskušala ugotoviti, ali jih je ustvaril človek. Presenetljivo je bilo, da kot profesionalna glasbenika razlike nista vedno prepoznala. Kako bo običajen poslušalec potem sploh vedel, kaj je resnično in kako bo nek neznan glasbenik dokazal, da je avtor svoje glasbe? “To bo zelo težko, vendar menim, da umetna inteligenca ne more ustvariti nečesa povsem novega. Pri tem mi je všeč misel kitarista Steva Vaia, ki je v enem izmed intervjujev poudaril, da umetna inteligenca ne more izumiti povsem novega zvoka. Lahko le zelo dobro reproducira in kombinira tisto, kar že obstaja. Če ne bi bilo Eddieja Van Halena, UI ne bi mogla sama ustvariti takšnega inovativnega zvoka. Pred kratkim sva s prijateljem v piceriji slišala odličen blues-rock komad. Prijatelj ga je skušal prepoznati s pomočjo Shazama, vendar ga aplikacija ni prepoznala. Na koncu smo ugotovili, da gre za skladbo, ki jo je ustvarila umetna inteligenca. Sam pri vokalu velikokrat slišim določen “AI ton”, ki ga resnični pevci nimajo, vendar postaja umetna inteligenca vse bolj prepričljiva.” Ob tem še doda, da AI pogosto preprosto izbere določen slog in ga nato ponavlja.
Pogovor o Eriku Grönwallu je služil tudi kot dobra priložnost za prehod na pogovor o Skid Row, ki trenutno iščejo novega pevca: “Prejel sem vabilo, vendar ostajam pri Jelusick. Zdi se mi pametneje, da gradim lastno identiteto kot da se pridružim že uveljavljenemu bendu.”. Dodaja še, da je sam velik oboževalec Skid Row: “Osebno bi si želel, da bi se skupina ponovno združila s Sebastianom Bachom, zdi se mi, da si tega želi tudi občinstvo in da bi bila to na tej točki njihove kariere najboljša poteza.”
Zanimali so me tudi njegovi načrti s Trans-Siberian Orchestra in mentorstvom v oddaji The Voice: “Trenutno ti ne morem povedati ničesar. Čakam, kako se bodo stvari razvile. V The Voice bi se sicer še vrnil, vendar trenutno še ni jasno, ali se bo to zgodilo letos. Enako velja za Trans-Siberian Orchestra.”
Pogovor sva zaključila s prihajajočimi koncerti Jelusick (datumi): “Konec maja se odpravljamo v Španijo, 4.junija bomo nastopili na Sweden Rock, 6. junija v Izoli, dan zatem pa še v Avstriji”. Na vprašanje, ali ima za oboževalce še kakšno sporočilo, Dino preprosto doda: “Se vidimo na koncertih.”