Alexander Ebert, pevec skupine Edward Sharpe and the Magnetic Zeros, je spregovoril za medij ‘The Talks’. V intervjuju je spregovoril o odvisnosti od drog in njegovem ustvarjanju glasbe.
Alexander, je res, da si skupino Edward Sharpe and the Magnetic Zeros ustanovil po tem, ko si premagal odvisnost od drog?
Prav nasprotno je, v resnici. Časopisu sem povedal pravo zgodbo, a novinar ni želel poslušati. Mislil je, da je boljša zgodba obratno; da sem postal trezen in začel pisati te skladbe. Ima Robot, moj prejšnji bend, je bil težak, trezni jaz, ko sem imel intelektualno fazo. Z Edwardom Sharpom sem se skušal rešiti tega. Ta zgodba je boljša. Končal sem s tem, da sem trezen. To je provokativna izjava, ampak ne samo, da sem začel jemati droge, odšel sem iz institucij, ki sem jih pripadal. Ena takšnih je bilo moje razmerje, zato sem pustil takratno punco. Zapustil pa sem tudi skupino anonimnih alkoholikov, saj je takšna skupina prav tako lahko zasvojljiva. Vse temelji na strahu. Če boš storil nekaj, potem je konec. Končal si. Vse temelji na ustraševanju, s čimer nisem mogel več živeti. Niti hotel. Bežal sem pred določenimi stvarmi.
Kot na primer?
Skušal sem se ločiti od lastnine in premoženja. Ampak to je težko. Znebil sem se telefona za devet mesecev. Izgubil sem ga in se odločil, da ne bom kupil novega. To je bilo zelo težko. Kako začeti skupino brez telefona? Težko je, ampak če se nahajaš na pravem mestu. Berlin bi bil idealno mesto za biti brez telefona. Še posebno, če bi živel blizu glavne postaja. Ampak v Los Angelesu je malo drugače. Našel sem dobro mesto, bil sem na robu ulic Hollywood in Sunset, kjer se srečata dve največji ulici v Hollywoodu. Imel sem majhno stanovanje zraven kino dvorane in tam sem pustil zvezek, v katerega si mi lahko napisal sporočilo. To je bilo vse.
Rekel si prijateljem, da imaš zvezek, če želijo stopiti v stik s tabo?
Tako je. Če so me želeli videti, so se oglasili.
Je glasba v Edward Sharpe bolj osebnoizpovedna?
V tej glasbi je več mene. Ima Robot skupina je samo reagirala na stvari, tukaj pa sem produktiven. Projekt pod mojim imenom je prišel v zgodbo pred nekaj leti in ima v sebi več hip hop vplivov. To je daleč od vplivov, ki so oblikovali moje življenje v zadnjih desetih letih. To sem poslušal do petnajstega leta. Videl sem poster skupine Run-D.M.C. in se zaljubil, čeprav sploh nisem poznal njihove glasbe. Vedel sem, da so uporniški, in to sem želel. Bil sem upornik. Vedno sem bil v težavah. Bil sem kot gangster, to je bil moj punk rock. Veliko sem pričakoval od sebe, zato je bilo toliko težje zame, ko sem padel v droge. To je bila puberteta, ko sem se cenil zelo visoko. Jaz sem mislil, da sem genij, čeprav moje delo in ocene v šoli tega niso odražale. Zaradi drog sem porabil in zapravil veliko časa, zaradi česar sem bil razočaran. Bilo je zelo žalostno, po drugi strani pa sem želel čutiti to težko življenje. Moral bi biti bolj prizanesljiv do sebe. Vedno sem imel težave z razumevanjem smrti. Že od mladih let. Postal sem nostalgičen s sedanjim trenutkom, saj sem imel občutek, da vedno beži pred mano. Nisem imel zdravega uma, dokler se nisem rešil tega. Potreboval sem veliko časa.
O tem govoriš tudi v svojih besedilih.
Res je, v ‘Man On Fire’ mogoče pojem, da si želim, da bi cel svet plesal z mano, ampak plesal okoli umora in bolečine, strtosti in sramu. Vse te kvalitete so vključene noter. Ko sem napisal to pesem, sem bil zelo razburjen. Bil sem jezen nase, da nisem večji superheroj.
Zakaj superheroj?
Zato, ker mislim, da je človeški potencial veliko večji, kot si govorimo. Imel sem občutek, da ne dosegam svojih potencialov zaradi družbene anksioznosti. Zato sem napisal to skladbo kot “fuck you” sebi, da bi se prepričal, da sem bolj produktiven in svobodnejši.