Glasbena legenda Patti Smith je spregovorila o tem, kako lahko rock’n’roll igra prav vsak.
Gospodična Smith, menite, da so glasbeniki danes precenjeni za vaš okus?
Ljudje, ki igramo rock n’roll, ne bi smeli imeti kron. Nismo kralji in kraljice. Vsak lahko igra.
Kdorkoli?
Rock n’roll pripada ljudem. Ko sem začela igrati, nisem znala peti in nisem igrala inštrumenta. Ničesar nisem vedela o tehnologiji. Še nikoli nisem bila pred mikrofonom. Nisem imela pojma, poznala pa sem rock n’roll in sem verjela, da je moj. Jaz sem bila ena izmed ljudi, to je bila moja umetnost, zato sem čutila, da je prav, če se dvignem in jo sprejmem. Dodala sem poezijo in politično energijo. Ni stvar v tem, da si skromen in ponižen, moja definicija rock n’rolla ima zraven sapo običajnega človeka.
Se še vedno smatrate za rock zvezdnico?
Še glasbenica nisem. Sem performerka in ljubim rock n’roll. Ta zajema vse, kar me veseli; poezijo, revolucijo, seksualnost, politični aktivizem. Vse to sem našla v rock n’rollu, sem pa v te stvari vključena tudi ločeno. Nisem podobe sebe, ko hodim po ulici. Sem človek. Prijateljica. Mama. Pisateljica in umetnica. Igram električno kitaro in vse to, ampak na koncu dneva sem človek. Ne živim kot rokerica, kot zvezda. Ne ekonomsko niti družbeno. Živim preprosto življenje. Z hčerko in ta ima vedno prijatelje glasbenike, ki prespijo v naši dnevni sobi. Živimo srečno, neharmonično življenje.
Ste utrujena od tega, da vas vidijo kot vzornico?
Po resnici povedano, ne. Verjamem, da ljudje mislijo to na najboljši možen način. Tudi jaz bi mislila na najboljši načinm če bi srečala Walta Whitman in začela blebetati o Whitmanu ali Williamu Blakeu. Dobro sem poznala Williama Burroughsa, vedno ko sem bila z njim, sem bila nervozna, saj je bil moj idol. Oboževala sem ga. Zaradi tega se počutim dobro, ne verjamem pa, da sem zaradi tega kaj boljša. Čutim, da smo vzpostavili povezavo. Kot umetnica in performerka skušam komunicirati.
Kakšna je bila vaša podoba v glasbeni industriji?
Predstavljala sem se takšno, kot sem bila v resnici. Nisem se posebej lepo oblačila, niti za slike. To je to, kar sem nosila. Ampak slike se pozabijo, četudi so močne. Slike Boba Dylana so močne, pa fotografije Jima Morrisona, ampak kar je pomembnejše, njuno delo je bilo močnejše. Brez skladb, kot sta ‘Texas Radio’ in ‘Riders of the Storm’ bi se naveličali teh slik. Zato je Jim ikoničen.
Postali ste glas generacije.
Kar smo želeli, je odpreti stvari. Da bi se vrnili h koreninam, nazaj v roke ljudi. CBGB nam je dal prostor, kjer smo lahko igrali našo glasbo in se oblačili na način, kot smo želeli. Nihče ni imel denarja, ko sem posnela ‘Horses’ in odšla v svet leta 1975, sem vsem rekla, da naj ustanovijo skupino. Spoznala sem bobnarja na Irskem, bil je še otrok. Rekla sem mu, ustanovi skupino. Kasneje je bil član skupine U2.
Kakšen se vam zdi New York danes v primerjavi s 70. leti prejšnjega stoletja?
Samo ljudje z laptopi. Samo družine z mobilnimi telefonu, poslovneži, fotografi. Povsem druga atmosfera. Tako stresno je, da kar odidem. Naša mesta so se tako spremenila, da je grozno. Ljudje bi morali biti previdni, saj izgubljamo kreativnost. Lepota mesta je bila, da so bila na robu, provokativna, včasih celo nevarna. Umetniki, poeti, aktivisti so prišli in se združili. Ne samo modna scena, bila je prisotna politična scena. Ko vstopim v kavarno, da bi pisala poezijo, je tako stresno, da samo odidem. Ne vem, kje smo izgubili kreativno lepoto. Same banke. Takrat, ko smo mi ustvarjali, nisi potreboval banke, ker nisi imel denarja.
