Nizozemski tehnični death metalci Pestilence se po skoraj štiriletnem premoru (dve leti prekinitve delovanja in dodatni dve leti za pripravo novega materiala) vračajo na sceno z albumom ‘Hadeon’.
O albumu ‘Hadeon’
In skupina poslušalcu ne prizanaša z močnimi udarci, saj že v uvodni pesmi ‘Non Physical Existentz’ hitrim tempom, brutalnimi kitarami in kvalitetnim kruljenjem (ja, tudi to obstaja) neposredno in brez dlake na jeziku napadejo krščansko vero (ta sicer ni direktno imenovana, ampak je pa bolj ali manj jasno, v katero smer je uperjen prst), zrušijo koncept nebesa in pekla ter zavračajo zastraševanje cerkve z raznimi zapovedmi, pridigami in pokorami za odrešitev duše.
V nadaljevanju se duh ploščka kaj bistveno ne spremeni; pesmi sledijo zgoraj omenjeni strukturi, besedila se dotikajo precej duhovnih vprašanj, vendar ne v smislu religije, ampak predvsem človekovega samozavedanja, potovanja njegove zavesti po nastopu smrti, odnosa ljudi do lastne eksistence itd. In s tem ste verjetno ugotovili, kaj točno predstavlja glavno težavo tega sicer korektno odigranega in prepričljivega albuma; Pestilence v prvih dveh, treh komadih pokažejo vse svoje adute, nato pa te zgolj ponavljajo vse do konca (no, v pesmi ‘Astral Projection’ so vključeni še srhljivi robotski vokali), kar izzveni rahlo ponavljajoče in nedomiselno.
Na srečo so pesmi v povprečju dolge od 2 do 3 minut, kar pomeni, da gre album dokaj hitro mimo in zato se poslušalec ne dolgočasi preveč. Vseeno pa bi od Pestilence, ki so za peko novega materiala imeli na voljo skoraj štiri leta, pričakovali nekaj več. Navkljub temu je ‘Hadeon’ čisto spodoben album, ki bo služil kot uteha tistim, ki so vrnitev prvakov nestrpno pričakovali.
