Igralec in glasbenik, umetnik in komedijant. A nikoli mu ne recite ‘legenda‘, saj bi ga oklicali za starega in neresničnega. Izpeti mit. In Iztok Mlakar je daleč od izpetega. Njegov glas še zdrži, njegov um pa je bistrejši kot kdaj koli prej.
Ohranja svežino
Dobitnik številnih nagrad, med drugim nagrade Prešernovega sklada in Ježkove nagrade, je izdal več plošč, številne njegove pesmi pa so že skorajda ponarodele. A neomajni mojster nedorečenega poklica raje ohranja stvari sveže. ‘Povejte, kako bi začeli?’ vpraša publiko in močno udari po svojih stegnih, tik po tem ko si nalije kozarec rdečega vina. Sproščen kot vedno in pripravljen na karkoli. ‘Na začetku,’ se zasliši iz nabito polne male dvorane Lutkovnega gledališča v Ljubljani. Pretežno starejša in skrbno izbrana publika, ki je imela čast kupiti visokocenovne vstopnice, je že v uvodu nasmejana. Kdo bi vedel, mogoče je bilo pa krivo vino.
Več kot le koncert
Nastop Iztoka Mlakarja je več kot koncert. To je pričanje. Je predstava, šov, recital, standup. Dialog s pravim umetnikom, ki piše svojo lastno zgodbo. Zares prijetna kulturna izkušnja za tiste, ki so jo pripravljeni deliti z njim. Izredna priložnost, česar se zaveda tudi sam, saj se le redkokdaj povzpne na glasbeni oder, da bi zaigral kakšno svojo primorsko balado.
Kako ga ‘potisniti v zabojček‘, kot se sam rad šali? Jazz etno kantavtor s pridihom šansona? Blizu. Morda celo osameli odrski glasbenik brez podpore, brez tekstopisca, producenta, zastopnika ali nadrejenega. Njegovi nastopi so edinstveni, spontani in nepredvidljivi, kjer mu še kako prav pride bogato ozadje iz dramske igre s specializacijo iz pantomime in študij standup komedije, a še vseeno ni zmožen narediti tako resnega obraza, kot ga v javnem medijskem opravičilu naredi Borut Pahor. Tako je. To ni nastop, ampak recital, kjer predvsem starejši obujajo mladost, mladi pa si predstavljajo, kako je bilo živeti v tistem času, medtem ko Iztok z zanosom preletava tematike življenja. Od politike do tehnologije. Vse tisto, kar ga fascinira, navdušuje, motivira ali mu gre preprosto na živce.
Nastopa, a je tak kot v resnici. Intimno vzdušje brez zvočnikov, samo on in kitara, včasih pa ne potrebuje niti tega. Ob glasbeni spremljavi harmonike smo pospremljeni v večer romantike in komedije. Na vrsto pridejo predvsem pikre balade z najnovejšega albuma, ki sicer niso tako prepoznave in udarne, a še vedno izpadejo šaljivo in hkrati družbeno-kritično. Zdi se, da brez provokacije pač ne gre.
Ni pomembno, če je to njegova glasba ali samo prisrčen primorski naglas in poštena narava, toda Iztok ne potrebuje dolgo, da občinstvo pripravi tudi do joka. Zaradi smejanja, kakopak. Ne boji se povedati direktno. O ljubezni, politiki, družbenih vidikih, ki ga razburijo,vse tja do napačnih sklanjatev in nepoznavanja sort vina. Nikar, prosim, ne naročite malo ‘refoškega‘!
To še zdaleč ni običajen koncert, to je večer v gledališču s pridihom biografske pripovedi in glasbenega ustvarjanja. Ko pa pride na vrsto stara viža ‘Štefana’, celotna dvorana zapoje zraven in takoj se preselimo dvajset let v preteklosti, ko je začel pisati svojo unikatno povest. Do danes ostaja brezupen romantik.
Vedno upornik, vedno poet
Iztok ne nastopa veliko, in še ko nastopi, je to za izbrano peščico, karte pa so po pravilu nemudoma razprodane. Ujeti ga v živo, je poseben doživljaj, glavni razlog pa je osebni pristop. Iz oči v oči. V svojem nastopanju ne uživajo samo poslušalci, temveč tudi avtor sam. Mi pa dobimo občutek, da ga poznamo že dolgo, čeprav ga v resnici ne. Iztok je izstopajoč in spada tam nekje vmes med gostilniško bando in visoko kulturo. Vedno upornik. Vedno poet.</div>
