ŽAN BEŠAN – Cigo se predstavi: “Ni pohvalno ma je neki …”

Kdo je Žan Brešan - Cigo in kako je začel svojo uspešno produkcijsko pot. Foto: JZA Crew

“Svojo pot ob glasbi sem začel pri dobrih šestnajstih. Prijatelj me je povabil v bend in tam sem prvič slišal za »krast« (crust; crust punk; kot glasbena zvrst). V to sem takoj padel, in minila sta le slaba dva meseca, komaj smo se dobro naučili držat inštrumente v rokah, in že smo šli za cel mesec na turnejo po Evropi.”

Žan Brešan – Cigo. Foto: JZA Crew

Transporter, vsa oprema, sedem ljudi in dva psa. Moj prvi bend, pravi bend, ki je zares koncertiral – Mozak. Katastrofa na kwlah! Tam se spomnim, kako smo scukali ene kable v mixer in iz mixerja povezali v kasetnik – in posneli demo. Zvok je bil tako v kurcu, da je bilo že skoraj dobro. Počasi sem spoznal še ta aspekt dela in tako se je začelo.

Keša ni bilo nikoli, zato smo vse naredili sami. Od posnetkov, do CD coverjev in povečini vse vmes. Sčasoma sem kupil eno najbolj poceni zvočno kartico in jo priklopil na najbolj poceni Toshiba prenosnik, in začel snemat. S tem, da sem najprej moral na YouTube pogledat, kako se kartica sploh priklopi.

Kmalu zatem so eni prijatelji iz Ljubljane slišali, da pa js menda snemam. In so prišli posnet LP. Prva stvar, ki sem jo torej v življenju posnel in je dejansko tudi izšla, je bil Bakka Yaro/ Gelo split, in je izšla tudi na vinilu. Takrat še nisem vedel o miksanju, snemanju, muziki ali življenju kej dosti.

Potem je preteklo kar neki leti, ki se jih recimo skorajda ne spomnim, in ustanovili smo Psihozo. Takrat sem se vpisal na SAE in se končno formalno naučil osnov snemanja in miksanja, z vso resnostjo. Začel sem tudi z delom v manjšem studiu, kjer sem si nabiral prakso. Počasi je prišlo do tega, da sem si lahko že sam postavil svoj minimalni studio in začel delat bolj za druge kot zase.

Večini ljudi se niti ne sanja, koliko časa, truda in živcev gre v to, da se posname en komad. Že drži, da se danes da marsikaj preprosto narediti računalniško, vendar, razen redkih izjem, sam tega ne podpiram in ne delam. Moje delo je na začetku sploh pripravit in nato vodit člane benda skozi snemanje. Vsak, ko pride prvič v studio misli, da bo kar posnel in bo vse oh in sploh in kot je treba, vendar je tako le malokrat. Lahko rečem, da se ravno v tem popravljanju, spreminjanju in perfektiranju najbolj najdem. Najraje iščem ideje in finte kako vse skupaj zapakirati, da bo na koncu zvenelo kot najbolje, kar je bend sposoben izvesti! Po drugi strani pa je tu veliko editiranja, miksanja in drugega dolgočasnega dela, ki nikogar ne zanima kaj dosti. Ko te stvari omenjaš ljudem izven stroke, te gledajo kot da govoriš arabsko.

Sčasoma sem prišel do točke, ko sem prerasel kaprice glede svoje osebne izbire glasbe, in danes znam uživati v celotnem postopku snemanja in delanja z bendom tudi, če igrajo glasbo ki mi ni niti najmanj pri srcu. Marsikaj novega se naučim od vsakogar, s komer delam. Delal se že na vsem, od rapa, do najbolj pocukranih rokerskih balad, pa najbolj ostudnega grinda. Z domačimi lokalnimi bendi, pa tudi z glasbeniki iz nemaloda celega sveta – Slovaške, Nemčije, Malezije… in najbolj mi je v ponos, da so bili dosedaj še čisto vsi zadovoljni z izdelki. V svoji dosedanji karieri imam posnetih in izdanih prek 50 bandov, številni so svoje albume izdali tudi na vinilu.

Shotdown, Metaldays 2017. Foto: Anja Rijavec

Ob tem sem svojo glasbeno ustvarjanje postavil nekoliko na stran, vendar vseskozi ostajam aktiven. Od Mozaka, prek Psihoze, trenutno ustvarjam v nekem novem projektu, kjer se še nekoliko iščemo glede stila. Poleg tega sem igral še pri Drunkdead, Fowc, BS-54, Nuclear Impact, Zaprti Oddelek, Extreme Smoke 57 in nazadnje tudi s Shotdown. Zagotovo sem katerega še pozabil. Ma zaenkrat sem dober vsaj do novega leta.