YU GENERACIJA: ‘Prag’ (2023)

Naslovnica albuma 'Prag' (samozaložba). Vir: skupina Yu-Generacija, promo.
Naslovnica albuma 'Prag' (samozaložba). Vir: skupina Yu-Generacija, promo.

Preigravanje uspešnic drugih izvajalcev je staro toliko kot obrt sama. Velika večina mladih skupin je namreč na neki točki imela premalo lastnega materiala, da bi lahko zapolnila cel set, zaradi česa je bila potreba po improvizaciji neizbežna. Po drugi strani pa je preigravanje pesmi, ki jih poznajo vsi, tudi dobičkonosen posel, ki marsikomu na dokaj enostaven način omogoča relativno lepo življenje. Vendar ne smemo pozabiti, da obstaja med dobesednim kopiranjem originala in lastno izvedbo obstoječe pesmi še kako velika razlika. Kdo bi se danes spomnil prvotne izvedbe ‘Where Have All The Good Times Gone’ (The Kinks), če ji ne bi Van Halen nadeli nove preobleke?

Nekaj takšnega velja tudi za sekstet Yu Generacija, ki ga tvorijo Janez Kranjsky (vokal, kitara), Damjan Maroh (kitara), Jani Črnko Črni (bobni), Lan Falež (bas), Bruno Vabič (vokal) in Urška Mule (vokal). Druščino, ki se je odločila, da se bo poleg preigravanja zlatih jugoslovanskih standardov, s prvencem ‘Prag’ preizkusila še na avtorskem področju.

Pregled skladb

Album odpira ‘Mesto.’ Zmes punka, rocka in popa, kakor tudi vplivov balkanske ljudske glasbe, ki solidno postavi temelje za nadaljevanje, pri čemer v kontekstu celotnega albuma ne izstopa iz povprečja. Tako v dobrem kot slabem smislu. Uporniško naravnano skladbo (in ploščo na sploh) namreč spremlja dobra produkcija (Marko Soršak- Soki (Elvis Jackson)), ki v kombinaciji z živostjo in razločnostjo posnetega, poskrbi, da zaključno ponavljanje “ko pridem na prag” ni pretirano moteče. V podobni maniri je izvedena tudi nekoliko težja ‘Vse, kar je moje.’ Boljše nadaljevanje, ki se osredotoča na to, da smo sami najboljša stvar, na katero se lahko zanesemo. Čeprav pesem predstavlja nadgradnjo uvoda, bi bila lahko skupina nekoliko bolj varčna z uporabo spremljevalnih vokalov. Če spremljajoč ženski glas v sklepnem delu pesmi poveča njeno dodano vrednost, ji skupinsko petje (navijaško skandiranje) v osrednjem delu naredi več škode kot koristi.

Tretje mesto pripada ‘Vse, kar želiš.’ Spodobnemu nadaljevanju, ki sledi začrtani poti, hkrati pa tudi uspešno popravi začetne napake. Izredno melodična in igriva pesem namreč nima niti kančka balasta, kajti vse deluje kot mora. Poleg tega gre skupini v plus šteti tudi to, da ostaja zvesta svojemu narečju, zaradi česa album deluje zelo sproščeno. Izžareva hitro nalezljivo pozitivno energijo. Nalezljiva je tudi  ‘Maš ti to,’ ki poskrbi za umiritev tempa, hkrati pa nam znova servira že poznan preplet ženskega in moškega glasu.

Peto mesto zaseda ‘Ne iščem.’ Kratka in sladka zadeva, ki poveča obrate in nas opomni, naj ne glede na vse ostajamo zvesti samim sebi. Pesem si zasluži pohvalo tudi na račun varčevanja s spremljevalnim petjem, ki je nekoliko pokvarilo ‘Vse, kar je moje.’ ‘Ne iščem’ sledi ‘Obstajal je že prej,’ ki bi jo lahko obravnavamo tudi kot nekakšno nadaljevanje prve; sploh zaradi začetnega riffa, ki povezuje pesmi. Ena najtežjih skladb na albumu, ki prijetno prehaja med tršimi odtenki rocka in popovskimi spremljevalnimi vokali, kateri tokrat presneto dobro opravijo svoje delo. Gre tudi za najboljšo skladbo z albuma, ki sledi že znanim tematikam o zvestobi samemu sebi in da je vesolju nekako vseeno za nas, saj je to obstajalo že prej (in bo tudi kot nas ne bo več).

Politično naravnana in z ritmi regionalnega folka začinjena ‘Balkan’ prepričljivo nadaljuje album, hkrati pa (naslovu primerno) tudi napove vstop v njegovo “jugoslovansko” polovico. To odpira akustična oda našim pomembnim drugim, ki so nas zmožni umiriti še v tako hudih trenutkih. ‘I ovo će proći,’ ki albumu ne dodaja ničesar novega, hkrati pa mu niti ne škodi. Je pač na njem. ‘Put ka sreći’ predstavlja vrnitev k električni glasbi. Čeprav se ta začne zanimivo, na koncu ne pride nikamor. Nadaljevanje (razen že poznanih izmenjav med moškim in ženskim vokalom) namreč deluje, kot da se je pesem ujela v nekakšno ponavljajočo zanko, iz katere se ne izkoplje vse do konca.

Nadaljevanje albuma je posvečeno predvsem spogledovanju z radijskimi postajami sosednjih (balkanskih) držav. Tako v smislu spevne (vendar v primerjavi s slovenskim materialom šibkejše) ‘Nikad ne,’ ki popravi zdrs ‘Put ka sreći,’ kot prevodov ‘Vse, kar imam,’ ‘Vse, kar je moje’  in ‘Kad krenem u grad.’ Preobrazbam uvodnih skladb sledi ‘Nešto mi loše ide.’ Najdaljša skladba na albumu, ki deluje kot nekakšno presenečenje. Kot nekakšen studijsko/koncertni izdelek, s katerim je bend skušal predstaviti svoje nastope v živo tudi drugačnim poslušalcem. Lahko rečemo, da jim je poskus uspel, saj zadeva uspešno prekine monotonost prevedenih skladb, ki bi se morale nahajati na koncu albuma. Kot dodatek, ki ne bi prekinjal albumovega teka. Naše potovanje zaključi slovenski ‘Epilog,’ šolski primer zaključka plošče. Skladba, ki nam omogoči, da nekoliko zadihamo, in se pripravimo na vnovičen prihod ‘Mesta.’

Skupina je s prvencem dokazala, da se dobro znajde tudi na avtorskem področju. Tako v slovenščini kot s prevodi, saj vse skladbe bolj ali manj uspešno stojijo same zase. Bend namreč ne izumlja tople vode, ampak se drži znanih vzorcev, zaznamovanih s sproščenostjo in pozitivnostjo. Uveljavljenih pravil, ki plošči ohranjajo občutek celovitosti, in nas skoraj brez preskakovanja odvečnega materiala pripeljejo do konca. Potencial vsekakor je. Potrebni sta le še zunanja potrditev in nekoliko bolj premišljeno sestavljanje vrstnega reda skladb!

Ocena: 4/5

Seznam skladb

  1. Mesto
  2. Vse, kar je moje
  3. Vse, kar želiš
  4. Maš ti to
  5. Ne iščem
  6. Obstajal je že prej
  7. Balkan
  8. I ovo će proći
  9. Put ka sreći
  10. Nikad ne
  11. Sve što imam
  12. Sve ovisi o meni
  13. Kad krenem u grad
  14. Nešto mi loše ide
  15. Epilog