Ljubljanska Cvetličarna je v torek zvečer gostila dolgo pričakovano vrnitev britanske indie rock zasedbe White Lies, ki se je po šestnajstih letih znova predstavila slovenskemu občinstvu. Skupina, ki je z albumom To Lose My Life… zaznamovala celotno generacijo ljubiteljev alternativnega rocka, je pripravila koncert, ki je bil hkrati nostalgičen pogled v preteklost in dokaz, da ima tudi danes ponuditi veliko.
Čeprav obisk ni bil takšen, kot bi si ga bend njihovega formata zaslužil – balkoni Cvetličarne so ostali zaprti, dvorana pa ni bila povsem zapolnjena – je bilo občinstva vseeno dovolj, da je ustvarilo prijetno koncertno vzdušje. Še toliko bolj preseneča dejstvo, da White Lies zadnja leta precej pogosteje koncertirajo na Hrvaškem, kjer praviloma nastopajo pred številčnejšimi množicami. Tudi zato ostaja nekoliko grenak priokus, da je skupina, ki je pustila tako močan pečat na evropski indie rock sceni, pri nas pritegnila nekoliko manj poslušalcev, kot bi si zaslužila. Po drugi strani pa je bila Cvetličarna znova odlična gostiteljica. Prizorišče ostaja eno najboljših klubskih koncertnih prostorov pri nas – z dobrim zvokom, odlično vidljivostjo in ambientom, ki omogoča neposreden stik med izvajalcem in občinstvom. Prav takšen prostor je pisan na kožo bendom, kot so White Lies.
Foto: Alternarocker Photography
Skupina je na oder stopila nekaj minut po 21. uri in v približno uri in pol pripravila koncert, ki je prehodil praktično celotno njihovo diskografijo. Večer so odprli s skladbo Night Light z albuma Friends (2016), nato pa hitro pokazali, da bo setlista namenjena tako dolgoletnim privržencem kot poslušalcem, ki jih spremljajo tudi v novejšem obdobju.
Jedro večera so pričakovano predstavljale pesmi, ki so zaznamovale njihove začetke. Farewell to the Fairground, Death in naslovna To Lose My Life s prvenca To Lose My Life… še danes zvenijo izjemno sveže, njihov prepoznavni spoj temačne romantike, mogočne ritmike in izrazitega vokala Harryja McVeigha pa ni izgubil svoje moči. Občinstvo je odlično sprejelo tudi Bigger Than Us z albuma Ritual (2011), medtem ko sta There Goes Our Love Again in Big TV spomnili na uspešno obdobje albuma Big TV.
White Lies pa niso stavili zgolj na nostalgijo. V koncert so brez težav vključili tudi skladbe, kot so Hurt My Heart, My Lover in In the Middle, ki so se organsko zlile z njihovimi največjimi uspešnicami. Prav to je eden največjih adutov skupine – tudi po skoraj dvajsetih letih kariere ustvarjajo glasbo, ki zveni prepričljivo in brez občutka, da živijo izključno od stare slave.
Poseben trenutek večera je predstavljala izvedba Unfinished Business, prvega uradnega singla skupine. Pesem je poslušalce za nekaj minut vrnila v leto 2008, ko so White Lies šele začenjali svojo pot in napovedovali prihod ene najzanimivejših britanskih rock zasedb tistega časa.
Če bi koncertu lahko namenili eno manjšo pripombo, bi bila ta povezana predvsem z njegovo dramaturgijo. Zdelo se je, da je bend največjo energijo ujel šele v osrednjem delu nastopa, ko so si sledili največji hiti. Morda bi nekoliko drugačen začetek ali še izrazitejši zaključek pustila močnejši končni vtis. A ko se je koncert enkrat razvil, je bilo jasno, zakaj White Lies tudi po vseh teh letih ostajajo izjemno kakovostna koncertna skupina.
Foto: Alternarocker Photography
Nastop se je zaključil okoli 22.30, občinstvo pa je Cvetličarno zapuščalo zadovoljno. White Lies so v zadnjih mesecih odigrali vrsto festivalskih in klubskih koncertov po Evropi, ljubljanski postanek pa je bil lep opomnik, da njihova glasba še zdaleč ni izgubila svoje teže.
Ostaja le želja, da tokratni obisk ni bil zadnji za dolgo časa. Takšni bendi si zaslužijo več pozornosti, predvsem pa občinstvo, ki prepozna kakovost, ki jo že skoraj dve desetletji dosledno prinašajo na koncertne odre. Upajmo, da so tudi sami začutili dovolj podpore, da se bodo ob naslednji evropski turneji ponovno ustavili v Ljubljani.