Alphaville so s svojim kultnim prvencem Forever Young (1984) postali sestavni del širše popularne kulture obdobja, nato pa nekako zdrsnili v ozadje. Razlogov za to je verjetno toliko, kot je analitikov, a vseeno. Zakaj je bend ostal v senci svojih sodobnikov, kot so na primer Duran Duran ali Depeche Mode? Je bilo to prekletstvo prvega albuma, zaradi katerega so vsi nadaljnji ne glede na vse … zveneli slabše? Morda manj skrbna nega javne podobe in uporaba novih medijev, kot je bil npr. MTV, kjer so bili Duran Duran na neki točki pojem zase? Krajši niz komercialnih uspehov, kjer so Le Bon in soborci nizali uspeh za uspehom? Slabši preboj na ameriški trg in pogostost izdajanja albumov ali pa sam slog? Če so Duranovci in (sploh) Depeche Mode skušali nenehno nadgrajevati svoj zvok, so bile razvojne spremembe Mariana Golda in tovarišev manj opazne, bolj zveste prvotni otožnosti synth popa.
A kakorkoli že, Alphaville so po štirih desetletjih še vedno z nami. Trenutno na Forever! LIVE – Best of 40 Years turneji, s katero slavijo 40-letnico svojega preboja med nesmrtne in v sklopu katere so obiskali tudi hrvaško prestolnico. Bolj natančno, arhitekturno sorodni Zagrebački velesajam, kjer so se nam oddolžili za pomladno odpoved koncerta na Dunaju.
Retrospektivni pregled zadnjih štirih desetletij
Čeprav so se vrata v koncertno prizorišče odprla že več kot dve uri pred nastopom skupine, nas je večina prispela dobre pol ure prej in ujela nekaj beatov DJ-a Krnye, ki je vrtel ostale nesmrtne klasike osemdesetih, in tako spodobno pripravil teren za nadaljevanje. Alphaville so oder zavzeli ob 21:30 in izvedli ‘The Jet Set’ z omenjenega prvenca, za njo pa še ‘Dance With Me’ (z Afternoons in Utopia (1986)). Sledil je prihod ‘Big in Japan’, prvega vrhunca večera, kjer so nastopajoči v spremljajoči video umestili kar nekaj “velikonočnih jajc”, povezanih z vplivi takratne berlinske The Zoo scene na sam nastanek pesmi.
Nadaljevanje so sestavljale ‘Romeos’ (z The Breathtaking Blue (1989)), ‘Heaven on Earth‘, ‘Carry Your Flag’ in ‘I Die for You Today‘ (vse s Catching Rays on Giant (2010)), ‘To Germany With Love’ (s Forever Young (1984)), ‘Red Rose’ (z Afternoons in Utopia (1986)), ki jo je skupina izvedla skupaj z Goldovo hčerko Lily, ‘Monkey in the Moon’ (s Salvation (1997)) in ‘Sensations’ (s Forever Young (1984)), ki jim je sledil drugi vrhunec večera. Serija hitov s prvenca: ‘Summer in Berlin’, ‘A Victory of Love’, ‘Sounds Like a Melody’ in večni ‘Forever Young’, ob katerem so se zasvetile luči številnih mobilnih telefonov in ki je zaradi lanskega TikTok trenda v mnogo pogledih bend približala tudi precej mlajšim poslušalcem. Skupaj z dodatkom, kjer nam je skupina zaigrala še ‘State Of Dreams’ (s projekta Crazy World (2003)), se je koncert zaključil ob 23.00.
Vselej aktualna osemdeseta
Alphaville so v 90 minutah pripravili čudovit pregled svoje kariere, pri čemer je koncert služil tudi kot nekakšen poklon osemdesetim. Obdobju, ki je v veliko pogledih dalo temelje sodobni popkulturi. Alphaville so s svojo glasbo ujeli duh nekega časa. Morda nekoliko oksimoronsko, a mešanica optimizma in melanholije, začinjene s strahom pred novim svetovnim konfliktom, tudi po štirih desetletjih deluje prepričljivo iskreno in aktualno. Ne le kot nostalgija za prvotne poslušalce, temveč tudi kot nagovor mlajšim, ki v takšni glasbi iščemo ideje in navdih …
Besedilo: Patricija Ostrožnik Zupančič & Nejc Zupančič
Foto: Nejc Zupančič