Live Report: Venom Prison, Power Trip + Trivium,
@Kino Šiška, 2/4/2018
Mešanica heavya, thrasha, metalcora, malo melodičnega deatha in zadnjih drobtin čokoladnega zajca. Neko zmerno količino žegna zdrav primerek že prenese, potem pa je najbolj varno nazaj na stara grešna pota. Konec koncev, zakaj bi kdo silil v onstranstvo, če pa je metal na tej strani. Pa še čez Alpe sili. Trivium prvič v Sloveniji s Power Trip in Venom Prison, aleluja, spet slavimo Kino Šiška.
MH Concerts zadnje čase zelo dobro vejo, česa si želimo. Spet je ura kazala šele prijetnih 19.00, ko smo se vsi odebeljeni od prazničnega vikenda že privalili v Šiško. Sit človek je namreč hitro rad zaspan, leže se mu potem zamašijo krvne žile in mimogrede se zbudiš mrtev. Nadvse razumno je zato ukrepati dovolj zgodaj, s kako merico žganega in žaganega, temu in onemu bogu v čast. Pa še z eno več za navrh ob tej priložnosti – floridski Trivium so namreč Slovenijo obiskali točno tolikokrat, kot je Đžizus vstal od mrtvih. Skoraj nobenkrat. Kar je v povprečju veliko manjkrat, kot od mrtvih vstane povprečen metalar. Čeprav pri tridesetih najbrž res rabi blizu tri dni, da odvali vse jetrne kamne.
Foto: Žan Žak Martinjak
Pravi slovenski feni se Trivium na domačih tleh nadejajo že blizu petnajst let. Prvi album, Ember to Inferno, je namreč izšel 2003, sledil je Ascendancy in tako naprej. Vse nekje tam do 2011 in In Waves, ko so se prvi brutalci že pričeli počasi pritoževati, da ob poslušanju teh ‘novih’ Trivium iz ušes ne krvavijo več tako intenzivno. Tekom sledečih projektov je zasedba poleg spontanih menjav usmeritve in posledično ciljne publike, menjala tudi kar nekaj kadra. Jedrni trio (poleg Matta Heafyja ga sestavljata še kitarist Corey Beaulieu in basist Paolo Gregoletto) je leta pestila težava z iskanjem pravega bobnarja, ki se je umirila šele konec 2016 s prihodom Alexa Benta (Battlecross, Decrepit Birth). Nadomestil je Matta Madira, ki je zasedbo zapustil zaradi »razhajanj v ustvarjalnosti«. Madiro je sodeloval na prejšnjem albumu Silence in The Snow, do pozne jeseni 2015. Izgleda da se je, čeprav lušten album, tudi njemu zdel že malce od sile mehak. Zagotovo pa je dostavil nekaj širše sprejetih hitov, kot sta ‘Silence in the Snow’ ter ‘Until the World Goes Cold’, vendar na tej turneji z njim ne razmetavajo ravno.
The Sin and The Sentence, lanski album, ki mu je turneja posvečena, je spet druga pesem. Gre za iskanje tistega sladkega ravnovesja med dovolj komercialno catchy refreni in Triviumsko surovo esenco, ki je po premisleku vendarle niso pripravljeni prodati. Vsekakor je zaznati, da se Američani zelo trudijo prisluhniti tako publiki, kot založbi, kot tudi sami sebi. Taka je tudi setlista na tej turneji – vsega po malem, za vsakogar nekaj. Od zanimive izbire nasnetega intra z ‘Run to the Hills’, prek zgodnjih albumov, nato z malo clean odmora in ubistvu zgolj površnim dotikom zadnjega albuma, do bis zaključka nekje v pošteni sredini pri In Waves. Vsi zadovoljni, iskreno zadovoljni pa tudi Trivium.
Foto: Žan Žak Martinjak
Ne gre zanemariti Heafyevega izkazanega navdušenja nad slovensko publiko. Poleg tega, da se je potrudil in dobršen del mood-raising nagovorov izpeljal v lepi slovenščini, pa ni mogel skriti veselja nad našo živahnostjo. Circle pit, ki se je na tistih nesrečnih štengah vnel nekje med (mimogrede enem izmed boljših singlov s te plate), ‘Beyond Oblivion’, je bil res ponosa vreden. Za konec nam je strastno obljubil, da se spet vrnejo takoj, ko si jih ponovno zaželimo. Lepo!
V tej rundi pa so nas prvič obiskali še eni Američani, teksaški Power Trip, ki so marsikoga še blago neodločenega prepričali v investicijo v ta večer. Neprekuhani old-skool thrasherji trenutno predstavljajo svoj drugi album, Nightmare Logic. Predstavljajo, in to kako. Frontman se je naskakal do škode, sklepam da tudi on od cukra velikonočnih zajcev. Vsaj upam, da samo od tega. Sicer nekompromisno odlični, sem se pa še celo pot domov smejala – lead kitarist se naziva Blake Ibanez. Ali špila Jacksonko.
Foto: Žan Žak Martinjak
Kot čisto prve pa gre omeniti še deatheaterje Venom Prison. Ti so bili tako zlobni, da so zmedli še najbolj izkušene starešine. Ponovno smo se naučili, da nas ljubkost ženskih frontmank nikoli in nikdar ne sme zavesti. Kot klic sirene – najprej te pritegne, čim pa odpre usta si mrtev. Zasedba je nastala šele leta 2015 in predstavlja svoj prvi celometražni album Animus, tako da jim moramo verjetno dati še malce prostora za končno izpiljenje stila.
Foto: Žan Žak Martinjak
Tokrat je bilo spet konec kot bi mignil. Še v času za zadnjo enko v center. Ob dobri glasbi čas prehitro teče, tako da še dobro, da je bil praznični ponedeljek. Ker če bi padlo na soboto, bi se še saviorju splačalo vstati iz groba kak dan prej, da bi tole izkusil. Heafyja pa držimo za besedo. Do naslednjič!
