Na ‘Easy’ so nas poslali v ‘Dream State’. Najprej ‘Slowly’, ampak smo bili hitro ‘Surrounded’ in v ‘All Directions’. Tako so skozi svojo glasbeno pot vodili trojec Son Lux, veličastna vizija elektronskega popa, ki je napolnila veliko dvorano Kino Šiška. Zame niso bili tako veličastni, kot sem pričakoval in si želel. Manjkala jim je odrska prezenca ali vizualna reprezentacija. Njihova glasba, kompozicije in ideje za njimi potrebujejo neko dodano vrednost v obliki komunikacije s publiko, ki sem jo tekom koncerta vse bolj pogrešal. Močni žarometi niso bili dovolj, čeprav so nam nekajkrat pošteno skurili očesno mrežnico.
Najprej je bilo bučno vreščanje, nato pa smrtna tišina, ko so stopili na oder in začeli z instrumentalnim uvodom. Kot bi čakali na začetek gledališke igre, ampak publika se je odzivala in tokrat sem bil z občutkom osamljen v manjšini. Malce drugače od uvoda kakšne znane rokerske skupine, ampak vseeno zanimivo in unikatno. Celoten šov temeljijo na polomljenem ritmu in popačeni podobi bobnarskega seta ter na nihanju, saj nenehno jadrajo med umirjeno, že skorajda na dolgočasje prežečo melanholijo in med udarnimi elektronskimi ritmi, ki poženejo kri po žilah. Šokirajo, ker jih tisti, ki niso seznanjeni z njihovo glasbo, ne pričakujejo. Želel sem si več slednjega. Več tempa, boljšo setlisto, boljšo povezavo z občinstvom. Ni pa manjkalo elektronske pop melodike in neobičajnih soul poudarkov – in ravno to je njihova največja odlika. Njihov sound, ki so zmožni sproducirati, pa čeprav so na odru samo trije.
Spominjajo na Alt-j, ki so prav tako mojstri lomljenja ritmov in melodij, ampak tisti delujejo na višjem nivoju. Kombnacija zvoka v glasbi in krhkega glasu pevca Son Luxov, ki je pravo nasprotje v inteziteti – vse to je v preteklosti vodil in narekoval Ryan Lotta, tokrat pa so nas pozdravili kot skupina s svežo novo ploščo in kot prvo izpod okrilja založbe City Slang. Prvič so bili pri nas, ampak kot kaže, so si nabrali že kar lepo četo vojakov v njihovi vojski. Množico alternativnežev, ki so povečini sestavljali publiko v Ljubljani. Mlada množica in lačna brezmejne digitalne zvočne krajine. V njihovi glasbi naj bi se skrival odvod za utesnjenost, sem prebral, ampak zaradi slabega tempa koncerta bi besedo odvod raje zamenjal za izvor. Na čase briljantni, na trenutke pa ponavljajoči in brezidejni. Vsaj zame, za moj okus. Sliši se njihovo klasično šolano ozadje, saj tudi delci intimnih skladb postopoma nastanejo izjemne orkestralne silne skladbe, ampak ponovno; takšnih skladb je bilo premalo.
Več o skupini Son Lux
Že od leta 2008 izdanega prvenca so Sona Luxa v višave kovali mediji (“najboljši novinec leta 2008” (NPR), “temačno, operno srečanje Owena Palletta in Radioheadov za časa plošče In Rainbows” (Consequence of Sound)), njegov talent pa je hitro pritegnil pozornost tudi njegovih stanovskih kolegov. Med drugim je sodeloval z Woodkidom, Mosesom Sumneyjem, Lorde in G-Eazyjem, s Sufjanom Stevensom in Serengetijem pa je ustanovil rap-pop-folk hibrid Sisyphus.
Zadnjih nekaj let Son Lux deluje kot trio s kitaristom Rafiqom Bhatio in bobnarjem Ianom Changom, že drugi album s to postavo, Brighter Wounds, pa je pri založbi City Slang izšel februarja. Na plošči, ki tako kot njene prednice prevzame in osupne, se je Lott soočil s smrtjo prijatelja in novopečenim očetovstvom, svojo vizijo pa bo v Sloveniji prvič predstavil oktobra.
