UDO DIRKSCHNEIDER: ‘Zakaj bi ždel doma?!’

Foto: Atomic Fire Records, promo
Foto: Atomic Fire Records, promo

Karizmatični Udo Dirkschneider ne potrebuje posebne predstavitve. Gre za izvajalca, ki potrjuje tezo o uspehu pevcev tudi izven meja matičnih bendov. Če je lahko Ozzy, zakaj ne bi tudi Udo. Ne le uspešen, morda celo večji od svojih nekdanjih kolegov. Ozzy, zagotovo. Predvsem na račun soproge Sharon. Pri Udu pa glede zadnjega nisem povsem prepričan. A nekaj je vseeno jasno. Accept imajo danes toliko originalnih članov kot U.D.O. Le da se bodo ljudje ob skladbah, kot je ‘Balls to the Wall,’ prej spomnili na petje. Na Uda, kakor na kitarista Wolfa Hoffmanna, čigar vložkov nikakor ne smemo zanemariti.

Da ne zaidem preveč. Danes 70-letni Udo je na začetku aprila praznoval svoj okrogli jubilej, ki ga je proslavil z objavo zbirke priredb ‘My Way’. V sklopu promocije aktualnega albuma je pokramljal tudi z nami. Z neustavljivim in dobro razpoloženim Nemcem smo spregovorili o preteklosti, sedanjosti, prihodnosti in vsem vmes. 

‘My Way’ predstavlja poklon Udovi mladosti, vendar ne v smislu opevanja vzornikov: “Gre za nekakšno darilo samemu sebi, ki sem si ga podaril za 70. rojstni dan. Reciva, da sprva ni bil načrtovan. V studiu smo ustvarjali priredbo ‘Faith Healer,’ ki je zvenela odlično. Po daljših pogovorih in nekaj pivih smo prišli na idejo, da bi posneli cel album. A nismo bili povsem prepričani, saj je lahko snemanje priredb tvegano početje. Pripravil sem seznam najljubših pesmi iz šestdesetih, sedemdesetih in začetka osemdesetih. Pri čemer se mi je zdelo še posebej pomembno, da bi skladbe odpel na svoj način. Pesmim smo tako nadeli nove preobleke, ki so bliže mojemu glasu. Zakaj bi pel kot Klaus Maine ali Robert Plant? Mislim, da smo svoje delo opravili dobro, kar potrjujejo tudi rezultati; plošča je v prvem tednu pristala na četrtem mestu nemških lestvic.”

Zasedba je posnela več skladb, kot se jih je na koncu znašlo na albumu: “Posneli smo še dve skladbi, a zanju nismo dobili potrebnih dovoljenj. ‘I’m down’ od The Beatles. Prvi singel, ki sem ga kupil kot otrok, in ‘Don’t Let Me Be Misunderstood’ od The Animals. Obe sta pripravljeni za objavo, a ju zaradi povedanega ne smemo uporabiti.”

Na plošči se nahaja tudi ‘We Will Rock You,’ ki je dosegla tudi Briana Mayja (Queen): “Kitarist Peter Koobs, ki je bil zelo aktiven pri pripravi aranžmajev, je dober prijatelj Briana Maya. Poslal mu je končno verzijo skladbe, in ta jo je zelo pohvalil: “Hvala Bogu, da se je nekdo lotil tudi hitre verzije. Zelo dobro. Čestitke. Pozdravi Uda,” je pisalo v sporočilu. Njegovo pohvalo si štejem v veliko čast. Bil sem zelo vesel, ko sem izvedel, da mu je bila všeč.”

Za skladbo je bil posnet videospot, v katerem je glasbenik pokazal tudi svoj smisel za humor. Nasmejani Udo mi je pojasnil, da so si z njim želeli biti drugačni: “Pri pripravi plošče smo zelo uživali, kar je opazno tudi pri samem spotu. Producent nam je svetoval, naj bomo drugačni. Naj ne posnamemo še enega videa, kjer bomo stali na odru in izvajali skladbo. Na koncu mi je predlagal, naj vse vloge odigram sam. Snemanje je bilo zelo zabavno. Vidim, da je všeč tudi drugim, kar je dobro.”

Navkljub več kot 50-letni karieri Udo do ‘My Way’ še ni posnel skladbe v svojem maternem jeziku: “Skladbo sem izbral zaradi besedila. To namreč odlično zajame potek moje kariere. ‘Kein Zurück.’ Poti nazaj ni. Obstaja samo pot naprej. To počnem že od začetka. Preteklost je preteklost. Ne oziraj se nazaj, ampak naprej!”

Snemanje v nemščini pa ni bilo tako lahko: “Besedilo smo sprva nameravali prevesti v angleščino, vendar ta nato ni zvenela v redu. Stvari so se izgubile v prevodu, zato smo ostali pri originalu. Šlo je za stvar, ki je pred tem še nisem počel. Mislil sem, da me čaka enostavno delo, a sem se motil. Nemščina je zelo težavna. Besede zvenijo drugače. Bolj trdo kakor v angleščini. Lahko rečeva, da je bilo njeno snemanje najtežje. Vaja dela mojstra. Udo je zapel tudi v nemščini!”

Seveda nisem mogel mimo vprašanja o najljubši skladbi: “Uh, težko vprašanje. Izbral bi ‘Jealousy’. Gre za skladbo, ki spominja na balado, a ni balada. Poleg tega je tukaj tudi besedilo. Da imaš rock ‘n’ roll v krvi. Pesem govori tudi o tem, da si glasbenik in rocker.”

Beseda je nanesla tudi na moje favorite, med katerimi prednjačijo ‘We Will Rock You,’ ‘Hell Bent For Leather’ in naslovna ‘My Way,’ o kateri mi je Udo povedal zanimivo anekdoto: “Skladba že obstaja na koncertnem albumu Dirkschneider Live – Back To The Roots – Accepted! (2017). Imeli smo težavo, ker nismo dobili dovoljenja za verzijo s Frankom Sinatro. Vseeno pa smo si jo želeli na albumu. Šlo je za zadnjo koncertno skladbo, s katero smo se poslavljali od oboževalcev. Na koncu smo se odločili, da jo bomo uporabili še enkrat. Le da smo jo malo preuredili, da je postala bolj podobna ostalim. Ko smo iskali naslov albuma, smo se odločili zanjo. Vse sem namreč naredil po svoje!”

Čeprav pri 70-ih nekateri počasi razmišljajo o slovesu z odrov, za Uda upokojitve še ni na vidiku: “Še vedno uživam v svojem delu. Komaj čakam, da se vrnemo na koncertne odre. V dveh letih smo zaradi pandemije izvedli samo štiri koncerte, kar je neverjetno. Mislim, da smo dodatni čas porabili koristno. Posneli smo ‘Game Over’ (2021)  in ‘We Are One’ (2020), zdaj pa še ‘My Way.’ Zelo rad sem aktiven v studiu, a nastopi so najboljši del vsega. Veliko ljudi me sprašuje, če se nameravam upokojiti. Zakaj? Da bom posedal doma in pil kavo? Vedno pravim, da bom aktiven, dokler bom zdrav in mi bo to dopuščal glas. Dokler bomo lahko nastopali po celem svetu, se ne bom ustavil. Kot kaže, se stvari počasi umirjajo. Junija nas čaka Južna Amerika, nato festivali, septembra pa evropska turneja. Oktobra smo se običajno odpravili v Ukrajino in Rusijo, kar pa letos ne bo mogoče. Oktober je prazen, zato bomo čas najverjetneje namenili pripravi novega U.D.O. albuma. Nato pa nas čakajo nastopi v ZDA in na Japonskem.”

Nastalo praznino bi lahko zapolnili z obiskom Slovenije (prvem po letu 2004), iz katere prihaja tudi basist Tilen Hudrap: “Res je. Pri vas nas ni bilo že zelo dolgo časa. Bilo bi lepo, bomo videli. Trenutno skušamo pokriti čim več evropskih mest, kar zahteva veliko načrtovanja. Vsi želijo nastopati, zaradi česar so klubi polni. Prav tako je treba organizirati pot, ki mora biti efektivna. Direktni skoki iz Osla v Rim se ne izplačajo.”  

Pri obravnavi Udove kariere bi bilo greh, če ne se ne bi ustavila tudi pri Accept. Ker so bile teme o morebitni vrnitvi obdelane že prevečkrat, sem glasbenika raje povprašal po nečem manj znanem. Istoimenski skladbi z njihovega drugega studijskega albuma ‘I’m a Rebel’ (1980), ki je bila sprva mišljena za AC/DC. Gre za skladbo, ki je delo Alexa Younga (eden od bratov Angusa in Malcolma) in ki so jo AC/DC posneli septembra leta 1976. Odpel naj bi jo Alex, med tem ko naj bi Bon zaradi prevelike alkoholiziranosti prispeval zgolj spremljevalne vokale: “Med načrtovanjem novega albuma nam je založba ponudila demo AC/DC, ki ga ti niso želeli uporabiti. Z začudenjem smo mu prisluhnili in bil nam je všeč. Naša verzija je hitrejša od njihove. Po vseh teh letih jo še vedno rad izvajam. Na nek način se nam je nasmehnila sreča, da smo jo dobili. To pa je tudi vse, kar ti lahko povem o njej.”

Pesem ni bila nikoli uradno uporabljena, so se pa tekom let na spletu znašle različne inačice: “Veliko ljudi je hotelo slišati vsaj neko obliko originalne verzije. Tudi sami smo spraševali založbo, če bi lahko pridobili pravice, vendar ta ni več dosegljiva.”

Ena najbolj znanih Accept plošč ‘Balls to the Wall’ (1983) bo naslednje leto praznovala svoj 40. rojstni dan, zato me je zanimalo, ali se nam obetajo kakšna presenečenja: “Ne. Morda imajo sami kakšne načrte. Sam sem zaključil z imenom Accept. Je del moje zgodovine, kar pa je tudi vse.”

V sklepnem delu pogovora je Udo izkoristil priložnost in še enkrat izrazil upanje za vrnitev v Slovenijo: “Resnično upam, da nam bo uspelo priti v Slovenijo. Ostanite zdravi in uživajte!”