Nekdanji pevec zasedbe Accept Udo Dirkschneider je v sodelovanju s svojim solo bendom, skupaj s katerim zaseda ime U.D.O., 31. avgusta izdal svoj novi studijski album. Plošča z naslovom Steelfactory je nasledila leta 2015 izdani Decadent, hkrati pa gre tudi za prvo dolgometražno stvaritev, kjer je mesto bobnarja zasedel Udov sin Sven.
Kot je v nedavnem intervjuju izjavil Udo sam, je plošča nastala pod izrazitim vplivom Accept, saj se je prvi zadnja tri leta mudil na turneji, na kateri je preigraval izključno acceptovske pesmi. Odgovor na vprašanje, ali gre pri tem za poceni »šlepanje« na račun starih lovorik ali za poklon materialu, ki je Dirkschneiderja pravzaprav postavil na zemljevid, prepuščam vam.
Pregled pesmi
‘Tongue Reaper’ nas udari že takoj na začetku. Visokooktansko brnenje kitar, podprto z Udovim cvileče-raskavim glasom … kot se za gospoda njegova kova spodobi. Naravnost k bistvu in brez milosti.
Album nadaljuje ‘Make the Move’, s katero se je izvajalec nedvomno poklonil ‘Balls to the Wall’, acceptovski klasiki iz leta 1983. Poslušljiva stvaritev, ki pa bi jo bend lahko umestil nekoliko višje, saj slednja kljub svoji trdoti ne ohrani tempa predhodnice. Mimogrede, sem edini, ki ga vmesni riff spominja na ‘Thunderstruck’, mega-hit zasedbe AC/DC?
Uvodno rohnenje nekoliko umiri orientalsko naravnana ‘Keeper of My Soul’. Izdelek, ki bi bil lahko deležen kakšnega verza več, hkrati pa tudi kakšne ponovitve refrena manj. Dolgočasno, a še zmeraj na nivoju.
‘In the Heat of the Night’ (ne, ne tista, ki jo je izvajala nemška pop pevka Sandra) nadaljuje naše potovanje po jeklarni. Čeprav melodične kitare napovedujejo zanimivo nadaljevanje, skladba ne doseže zastavljenih pričakovanj.
Z ‘Raise the Game’ se plošček znova zavrti v pravo smer. Hibrid pripovedi in Udovega civleče-raskavega glasu … kot se za Uda oz. U.d.o se spodobi.
Pozabljivi ‘Blood on Fire’ sledi ‘Rising High’, eden izmed albumovih vrhuncev, kjer je Dirkschneider prekosil samega sebe. Odlična skladba od glave do pet. Solo, bobni, glas, struktura, vse!
‘Hungry and Angry’ ustreza visokim standardom svoje predhodnice. Jasno, glasno in brez milosti. Napisano velja tudi za ‘One Heart One Soul’, ki zaključuje albumov klimaks.
Kvaliteto zgornje trojice skazi naslednji trojec ‘A Bite of Evil’–‘Eraser’–‘Rose in the Desert’. Nepotrebna mašila, ki bi jih izvajalec lahko brez težav nadomestil, če ne že izpustil, s ‘The Devil is an Angel‘, ki si je zaradi neznanega razloga prislužila naziv bonus skladbe.
Z ‘The Way’ je bendu uspelo ustvariti balado, ki so si jo tako želeli. Dostojni zaključek, ki v celoti popravi zdrs predhodnega tria.
U.d.o. ali Udo z obravnavanim albumom vsekakor ne odpirajo novega poglavja svoje glasbene zgodovine, a to še ne pomeni, da lahko govorimo o njem kot o slabi plošči. Nekaj skritih zakladov in nekaj povprečnih skladb namreč odlično dokazuje, da Nemčev lirični vodnjak še zdaleč ni presahnili. V Accept ali solo, Udo ostaja Udo.
Namig za poslušanje
Tokrat vam priporočam prvenec zasedbe Twisted Sister Under the Blade (1982). Prvinska surovost benda, ujeta na snemalni trak, ki si že zaradi vplivov novega vala britanskega heavy metala zasluži vašo pozornost. Da o samih skladbah ne izgubljam besed!
