Pogovor z Borom Carneluttijem, bobnarjem in ustanoviteljem benda Toxic Rats, skozi ušesa nekoga, ki ga pozna tudi takrat, ko ne sedi za bobni.
Tekst in foto: Maja Mekina
Ne bom se delala, da sem pri tej zgodbi hladno nevtralna. Bor Carnelutti ni samo bobnar in ustanovitelj ljubljanskega punk benda Toxic Rats. Bor je moj mož, človek, ki ga doma poznam v vseh izvedbah: od tistega, ki zna pred živaljo postati neverjetno miren, do tistega, ki lahko za bobni v nekaj sekundah prestavi notranje vreme iz nežnega v neurje. Zato to ni članek, ki bi stal za steklom in z daljnogledom opazoval bend. To je bolj zgodba iz prve vrste, včasih iz zaodrja, včasih iz dnevne sobe, včasih iz tiste čudne cone, kjer ljubezen, hrup, trma in kabli ležijo po tleh kot povsem normalna notranja oprema.
Toxic Rats so se začeli leta 2019, in to tam, kjer se za tak bend spodobi: za šankom v Nostalgija vintage cafeju. Kje pa drugje, bi dodal Bor, seveda z obrazom človeka, ki ve, da ima dobra zgodba rada malo dima, malo pločevine in veliko nepopravljive volje. Prva postava je bila trio: Bor na bobnih, Miha Brcar na kitari in spremljevalnem vokalu ter Robert Šercer na glavnem vokalu in bas kitari. Ideja ni bila zgraditi laboratorijsko popolnega benda. Ideja je bila ustvariti nekaj svojega. Nekaj, česar se ljudje ne bi spomnili nujno po uglajenem žanrskem predalčku, ampak po občutku, videzu, udarcu. Po tem, da zadeva ne prosi za dovoljenje, ampak potrka s čevljem.
Ko ga vprašam, kako bi Toxic Rats predstavil nekomu, ki za bend sliši prvič, odgovori skoraj nevarno jedrnato: »Mešanica punka, hardcora in metala.« To je pravzaprav dober opis, ker ne ovinkari. Njihov zvok ni za tiste, ki bi radi, da jih glasba boža po ramenih in jim na koncu ponudi kamilični čaj. Toxic Rats so hitri, surovi, malo morbidni, malo zabavni, predvsem pa energični. Bor pravi, da mu je punk blizu, ker je enostaven, hiter, z močnimi besedili in ker »ne je** sistema«. V tem stavku je precej njihovega DNK: neposrednost, upor in tisti značilni nasmeh, ko nekaj rečeš resno, ampak se nočeš pretvarjati, da si akademski odbor za revolucionarno držo.
Prvi začetki niso bili filmski montažni prizor, kjer se trije ljudje zaprejo v prostor in čez tri minute že nastane himna generacije. Bor se jih spomni bolj človeško: prve vaje, spoznavanje, lovljenje materiala, snemanje idej s telefonom, da se ne izgubijo. To je zelo bendsko življenje. Telefonski posnetki, kabli, preglasni bobni, kdo je kdaj pozabil kaj prinesti, in tisti dragoceni trenutki, ko nekaj iz kaosa nenadoma dobi obliko. Včasih je ravno telefon, odložen nekje med ojačevalcem in plastenko vode, najbolj pošten arhivar benda.
Ampak Toxic Rats niso imeli samo običajnih začetniških težav. Njihova zgodba je skoraj priročnik za preživetje benda ob menjavah članov. Letos obeležujejo sedmo leto delovanja, za njimi pa je toliko menjav, da bi marsikdo že zdavnaj pospravil palice, prodal majice in rekel, da je bilo lepo, dokler ni bilo. Bor tega ni naredil. Ko govori o odhodih članov, ni teatralen, ampak stavek vseeno useka: »Vsakič, ko je kateri od članov šel iz benda, je en delček mene umrl.« To ni poza. To je tista realnost majhnih bendov, kjer vsak odhod pomeni ne samo manj en instrument, ampak manj skupnih sanj, manj logistike, manj zaupanja, manj nečesa, kar se je šele začelo sestavljati.
»Vsakič, ko je kateri od članov šel iz benda, je en delček mene umrl.«
Najhuje je počilo med snemanjem prvega albuma, ko jih je član zapustil sredi procesa. Bor temu reče kar razpad sistema. In čeprav se ob tem lahko malo nasmehneš, ker zveni kot naslov punk komada, je v ozadju zelo konkreten udarec. On se je takrat za nekaj časa zaprl v zaklonišče, nataknil slušalke in igral komade od Stray Cats, Bad Religion, Goblinov in Bloodsucking Zombies From Outer Space. Računalnik, slušalke in piči. Ne zato, da bi pobegnil od glasbe, ampak da bi z njo preživel. Da bi odklopil glavo in hkrati ohranil kondicijo. Pri Boru bobni niso hobi, ki ga obesiš na obešalnik. Bobni so ventil in terapija. Če bobni utihnejo, nekaj v njem nima več kam.
Mogoče je zato njegova trma tako pomembna. Ko ga vprašam, ali je kdaj resno pomislil, da nima več smisla nadaljevati, reče: nikoli. Vedno je gledal bolj optimistično. To ni tisti sijoči optimizem iz motivacijskih plakatov, kjer nekdo na sončnem zahodu teče po plaži. To je bolj trma iz zaklonišča. Tista, ki ne potrebuje občinstva. Tista, ki prime palice, tudi ko ni jasno, kdo bo naslednjič sploh stal zraven. Med idoli našteje Joeyja Jordisona, Charlieja Benanteja, Davea Lombarda, Roberta Rebolja in Marka Soršaka – Sokija. V tej družbi se lepo vidi, kaj ga vleče: natančnost, moč, karakter, fizična prisotnost in občutek, da bobnar ne samo spremlja benda, ampak ga včasih dobesedno nosi na hrbtu.
Danes sta jedro Toxic Rats predvsem Bor in Janko Šali, pevec in kitarist. Kot v vsakem odnosu, ki preživi več kot nekaj vaj, so bila tudi med njima trenja, ampak Bor pravi, da vez ostaja trdna. To mi je všeč, ker ni olepšano. Bendi niso samo skupinske fotografije in objave dogodkov. Bendi so utrujenost, zamude, živci, različni karakterji, premalo denarja, preveč pričakovanj in nenavadna ljubezen do nečesa, kar ti pogosto ne vrne v denarju, ampak v občutku. Bor in Janko trenutno vadita obstoječe komade, ideje za nove pa nastajajo spontano, brez forsiranja. Kdaj pade riff, kdaj ritem, kdaj nekaj, kar se posname s telefonom in kasneje mogoče postane komad. Ni sterilnega načrta. Je iskra in nekaj dovolj trme, da se iskra ne zaduši v prvem prepihu.
Novi basist Blaž Porenta, ki ga poznajo tudi kot Veverco, je v zgodbo prišel skoraj po naključju. Povezava je prišla prek Mareta Kržana, pevca IQ 42, ki je Blažu dal Borov kontakt. Po dolgem iskanju ljudi, ki bodisi nimajo časa, se jim ne da ali pa bi radi plačilo še preden se v zgodbi sploh kaj zares zgodi, je Blaž očitno prinesel nekaj zelo preprostega in zelo redkega: veselje do igranja. Bor ga opiše kot preprostega človeka z veseljem po igranju. To zveni skromno, ampak v bendu je to lahko razlika med novo energijo in novim zapletom. Blaž je letos okreval po operaciji meniskusa, zato še niso imeli skupnih vaj. Bor in Janko razumeta, da mora iti bolj na izi. Vaja bo počakala. Koleno tudi. Bas kitara pa, vsaj po Borovem, na vajah že precej manjka.
Medtem se snemanje prvega albuma, ki se vleče od leta 2022, še vedno premika. Počasi, z ovinki, ampak premika. Tu je pomemben Maks Pust, Borov dolgoletni prijatelj, tonski tehnik na RTV Slovenija in človek, s katerim se Bor pozna približno dvajset let. Skupaj sta igrala že v bendu Cold Fire, kasneje White Stain, zato Maks ni samo tehnični člen snemanja, ampak nekdo iz Borove glasbene zgodovine. Snemanje albuma Bor opisuje kot izziv, ki zahteva fizično pripravljenost in koncentracijo. Ni nekaj, kar končaš v petih minutah. Lahko traja teden, lahko dva meseca, odvisno od tega, koliko si pripravljen. In pri Toxic Rats se je priprava večkrat zaletela v resničnost: menjave članov, menjave komadov, premori, ponovni zagoni. Ko ga vprašam, ali je po vsem tem treba začeti na novo, odgovori zelo trezno: včasih je najbolje začeti vse na novo, ker nima smisla pogrevati nečesa, kar bi lahko povzročilo težave.
Prvi uradni signal iz te zgodbe je singel Shit on your porch, ki so ga Toxic Rats nedavno izdali na YouTubu. Naslov je, milo rečeno, tak, da ne hodi po prstih. Nastal je iz jeze nad nesposobno vlado in občutka, da ima vse več ljudi poln kufer nebuloz. Bor naslov razloži po punkovsko direktno: oni bodo nam dajali komando, mi jim bomo vračali. Trenutno ima singel 247 ogledov, kar za prvenec sploh ni slabo, še posebej za bend, ki se je moral vmes večkrat sestavljati kot pohištvo brez navodil. Bor je bil nad odzivom presenečen. Ni si mislil, da bodo sploh kdaj dosegli toliko ogledov, kaj šele pohval. Avgusta naj bi snemali tudi video. Scenarij je že narejen, ostalo pa ostaja skrivnost. Kar je čisto prav. Punk tudi rabi kakšno zaklenjeno omarico.
Toxic Rats imajo za sabo že lepo bero odrov in sopotnikov: Bütli, Pigs Parlament, Spy Abuse, Lim Smrad in Žila, V okovih, Bajta 23, Carina, White Stain, My Boogie Band, KBO iz Kragujevca, Orleki, MK Feistritz v Ilirski Bistrici, pa še Radiu Študent so dali koncert brez publike, kar je posebna vrsta absurdne časti. Igrali so na Metelkovi, v Channel Zero, Trainstationu v Kranju, Orto Baru, Menzi pri koritu, Gromki in dvakrat v mariborskem Gustafu. Ko ga vprašam, kateri prostor mu je bil kot bobnarju najboljši, ne komplicira: »Definitivno Gustaf.« Pekarno opiše kot dnevno sobo. Čudovito vzdušje, čudovita publika. Ker sem sama z Gustafom in Pekarno povezana tudi fotografsko, mi je ta odgovor drag. Nekateri prostori niso samo prostori. Nekateri prostori imajo živce, stene z zgodovino in publiko, ki razume, zakaj je lepo, ko nekaj zaropota malo preveč.
Posebno mesto v Borovi zgodbi ima tudi glasbena družina. Njegov oče je bil nadarjen kitarist, mama odlična pevka z jazz bendom, nona s Primorske profesorica glasbe, ki kljub penziji še vedno vodi pevske zbore, nastopa in potuje z njimi. Bor pravi, da je to nanj vplivalo 99-odstotno, tisti en odstotek pa so dodali bobni sami. Glasba je bila doma nekaj naravnega. Od očeta je dobil tudi zelo konkreten del svoje poti: z njim je hodil v zaklonišče vadit. Meni je ta slika čudovita. Oče in sin, zaklonišče, bobni, vaja, hrup, ki ni hrup, ampak vzgoja. Bor je začel že kot otrok, ko je pri starih starših v Komendi iz omare potegnil piskre, vzel kuhalnice in začel udarjati, kakor je šlo. Prvi otroški bobni so kasneje nesrečno končali po zaslugi sosedovega mulca, za pravimi bobni pa je sedel pri trinajstih. Od takrat se zdi, da se nekaj v njem ni več zares odlepilo od ritma.
Ko ga gledam za bobni, ne vidim samo bobnarja, ki drži tempo. Vidim nekoga, ki se za tisto ogromno baterijo, kot sam reče setu bobnov, izklopi iz sveta. Na odru odklopi vse, kar se dogaja okoli njega, in se osredotoči na komade. Seveda pride tudi do kakšnega fušanja, pravi, ker hvala bogu ni robot. Ampak njegov stil je energičen in samozavesten. Pri punku bobnar res pogosto drži bend na hrbtu, Bor pa poleg tega ureja še majice, nalepke, značke in vse tiste drobne stvari, brez katerih bend navzven sploh nima kože. Je bobnar, ustanovitelj, organizator, včasih skladiščnik sanj, včasih človek, ki mora še enkrat napisati nekomu, ali pride na vajo ali ne. In verjetno prav zato Toxic Rats niso samo projekt, ampak obveznost, veselje in zadovoljstvo, kot sam opiše svoj trenutni občutek do benda.
Besedila Toxic Rats se ne pustijo zlahka spraviti v eno škatlo. Bor pravi, da je vsega po malem: na momente kritično in provokativno, kdaj osebno, kdaj humoristično. Najpomembnejša pa je energija. Nimajo velikega manifestnega sporočila, ki bi ga bilo treba natisniti na plakat in obesiti nad oder. Bolj gre za občutek, za drugačnost, za potrebo, da punk še vedno obstaja, ker je še vedno potreben. Ko ga vprašam, kaj bi rad povedal obstoječim poslušalcem in tistim, ki jih bodo šele odkrili, odgovori: »Spoštovanja se ne da kupiti, ampak si ga je potrebno zaslužiti.« To je mogoče eden najbolj Borovih stavkov v celotnem pogovoru. Kratek, direkten, brez okraskov, ampak z dolgo senco.
»Spoštovanja se ne da kupiti, ampak si ga je potrebno zaslužiti.«
In prihodnost? Najprej naj se Blaž postavi na noge. Potem zvaditi vse komade v nulo, dokončati album, ga izdati tudi v fizični obliki in se vrniti na odre. Naslednje leto si želijo veliko koncertov, morda še kakšen videospot, in predvsem stabilno postavo, ki bo lahko iz te dolge, zoprne, trmaste zgodbe naredila naslednje poglavje. Bor si želi deliti oder z Elvis Jackson, Savršenimi Marginalci, Odpadki Civilizacije in še kom. Pri Savršenih Marginalcih je jasno: s takim bendom ne špilaš vsak dan, pa še dobra reklama bi bila. Ampak za zdaj nič obljub. Najprej album. Najprej temelji. Najprej to, da se podgane spet zberejo v istem prostoru in naredijo dovolj hrupa, da bo jasno, da še dihajo.
Če bi moral zgodbo Toxic Rats opisati v enem stavku, Bor reče: »Edinstveno.« In mogoče je to res najbolj natančna beseda. Ne popolno. Ne lahko. Ne gladko. Edinstveno. Bend, ki je izgubil člane, čas, živce in marsikatero vajo, pa še vedno ni izgubil jedra. Bend, ki se je večkrat znašel v luknji brez basa, pa ni nehal tolči. Bend, ki ima za sabo Gustaf, Metelkovo, Radio Študent, zaklonišče, telefonske posnetke, majice, nalepke, čakanje na koleno in singel z naslovom, ki ga babici mogoče ne bi prebrali pri kosilu. Ali pa bi ga. Odvisno od babice.
Na koncu Bor zahvali Janku, Maksu, Blažu in vsem, ki so pomagali, z zelo njegovim stavkom: hvala, ker me prenašate in tolerirate. Ljudem, ki so jih že poslušali v živo, sporoča hvala za podporo in da se vidimo najkasneje naslednje leto. Tistim, ki Toxic Rats še ne poznajo, pa naj dajo Shit on your porch priložnost, če se jim slučajno prikaže med iskanjem po YouTubu. Mogoče jim bo všeč. Mogoče jih bo zmotilo. Mogoče jim bo ravno zato ostalo v glavi. In zakaj Toxic Rats še niso rekli zadnje? Ker je še toliko odrov, na katerih bi radi igrali. Tudi tujina je nekje v načrtih, ampak trenutno je prva naloga jasna: dokončati album in ga spraviti v fizično obliko. Koncerti bodo prišli, ko bo čas. Do takrat pa Bor, Janko in Toxic Rats ostajajo tam, kjer so očitno najbolj doma: med trmo in ritmom, med razpadom sistema in novim začetkom, med basovsko luknjo in bobni, ki nočejo utihniti.
—